“Slovenizem” – avtoterapija Alenke Bratušek

Govorjenje Alenke Bratušek v tretji osebi, kadar govori o sebi, je že skoraj njen zaščitni znak. V lingvistiki in psihologiji se takšna raba imenuje ileizem in je pri otrocih normalna razvojna faza v govoru. Psihologija pa bi znala povedati, da se odrasli v ileizem zatekajo takrat, ko so v stresu in delujejo obrambno. Nekateri ga označujejo za prestrašenost, spet drugi govorijo o ljudeh skromnih mentalnih sposobnosti.

Toda Alenka Bratušek je sedaj, kot piše dr. Boris Vezjak, klasični ileizem še nadgradila. Alenka se namreč, ko referira na samo sebe, ne nanaša več nase temveč na komisarko.

Skratka, čutni vtisi nas varajo, naš vtis, da bo v Bruslju oseba Alenka, več ni zatrjevan. Razlog  ponosa, na katerega apelira Alenka Slovence, več ni ona sama, razlog je Slovenija sama.

Takšnemu jezikovnemu slogu bi lahko s fancy besedo dejali »slovenizem« in ga razumeli kot avtoterapijo za neozdravljivi ileizem. Kar najbrž tudi je. Ileizem in slovenizem sta torej načina jezikovne manifestacije zadrege naše lastne želje, ki nas ves čas izdaja. Načina zanikanja, načina prevajanja »moje želje« v »našo željo«, da bi se politično preživelo plazove kritik. Tovrsten pripis želje pa je seveda perverzen – ponujanje sebe na piedestalu nas vseh pač nima našega dovoljenja.