Smo mrhovinarji ali povsem povsem nezrele osebnosti?

Preseneča me, kako Slovenci še zmeraj nismo sposobni na nek civilizacijski način pogledati resnici v obraz. Že od nedelje sem gledam in poslušam, kako bi bilo treba resnico o zadnjem, zelo krutem umoru gledališkega igralca ponovno skriti, lahko tudi uničiti, zmaličiti in jo pribiti na križ.

To ni prav. Iz vsake, še tako boleče in slabe stvari, se pameten človek lahko (mora) kaj naučiti. To, da se hoče – pa načini niso pomembni – resnico skriti, je moj žulj, moja zelo boleča točka, ki mi niti malo ni všeč! Z zahtevami po ”skrivanju” se soočam že več kot tri leta!

Dušebrižniki, ki jih ne manjka (!!) tako na levi kot na desni me še zmeraj prepričujejo, da bi bilo bolje, če zgodb, ki sem jih zbrala v svoji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače sploh ne bi objavila. Ker da ”kao” ”žalijo” spomin na naše prednike. Veste, to se enostavno ne dela!

Bolečina bo še zmeraj bolela, četudi jo bomo skrivali, drek bo še zmeraj smrderl, četudi pokrit s klobukom, kri bo še zmeraj tekla, četudi bomo gledali vstran, krvava zgodba, ki jo potiskamo v predal, bo še zmeraj burila duhove, četudi bomo tiste, ki bodo o njej govorili, ličnali … več (piše: Milena Miklavčič).