Somalija in Al-Shabab: Kako naprej?

Politika in družba 08:36, 27. jul 2010

V zadnjem letu sem 8 mesecev živela v Nairobiju, kjer se o Somaliji v javni ali privatni sferi govori skoraj vsak dan. Če sem se gibala v skupini ljudi zaposlenih v različnih organizacijah, je vsaj eden od njih delal na projektu, ki je bil vezan na Somalijo. Večina nevladnih organizacij je iz Somalije umaknila vse svoje osebje. To je zdaj  stacionirano v Nairobiju, ali pa v relativno mirnem in dobro delujočem Somalilandu – avtonomni regiji, ki je svojo neodvisnost od Somalije razglasila že leta 1991, še danes pa deluje brez mednarodne podpore. V Keniji se nahaja  tudi skupina treh begunskih taborišč, znanih pod imenom Dadaab, kjer živi 280.000 somalijskih beguncev, vsak mesec pa se jim pridruži 3000 novih. To so uradne številke, ker je kenijsko-somalijska meja precej nenadzorovana, je realno število beguncev seveda veliko večje. Situacija v državi je slaba, mednarodna skupnost pa s svojimi načrti o intervencijah in mirovnih misijah prav nikomur ne dela usluge.

Bombni napadi v Kampali 11. julija, so bili prva akcija, ki jo je milica Al-Shabab izvedla izven Somalije. V okviru mirovne misije Afriške Unije (AMISOM) je danes v Somaliji 3000 ugandskih in 2000 burundijskih vojakov. Al-Shabab je kot razlog za napade v Kampali navedel ravno prisotnost tujih vojakov v državi.

Seveda se je treba vprašati o smislu mirovne misije, ki TFGju (Transitional Federative Government) pomaga v rokah držati dve soseski v Mogadišu, večina južnega in centralnega dela države pa je v rokah Al-Shababa.

Mnogi analitiki pišejo o tem, da sta vladi Ugande in Burundija svoje vojake v Somalijo poslali v zameno za ameriško finančno pomoč in pomoč v obliki ne-obsojanja, ko gre za ponaverdbe volitev, ki voditeljem Ugande in Burundija omogočajo, da ostajajo na oblasti.  Združene Države pa so na dogajanje v Somaliji vplivale že leta 2006, ko so financirale etiopsko invazijo v državo, ki se je uradno končala šele leta 2009.

V času vrha Afriške Unije je v javnost prišlo poročilo o tem, kako vojaki misije kršijo človekove pravice lokalnega prebivalstva. Mnoge nevladne organizacije te iste vojake že dlje časa obtožuejo ubojev civilnega prebivalstva v Somaliji. Škodljivo poročilo je popolnoma ignoriral ugandski predsednik Museveni, ki je na vrhu Afriške Unije, ki se v Kampali končuje jutri, izjavil, da ima Uganda pravico do samoobrambe in da je treba milico Al-Shabab izbrisati iz Afrike. Treba se je vprašati, kaj bi pomenilo če bi Uganda mirovno misijo spremenila v misijo bolj agresivne oz. napadalne vrste. Tranzicijska vlada in AMISOM v Somaliji že zdaj nimata podpore lokalnega prebivalstva, če pa se bi spremenila še namembnost pristonosti ugandskih in burundijskih vojakov, bi to verjetno pomenilo še več nasilja, še več žrtev med civilisti, kar bi posledično še bolj zmanjšalo že tako minimalno podporo misiji Afriške Unije, država pa bi pahnila v še večji kaos.  Po drugi strani pa je velika verjetnost, da bi se povečala podpora milici Al-Shabab, ker se bojuje proti tujim silam v državi.

Somalija ne potrebuje intervencije in še večje militarizacije, ki bi jo organizirale sosednje države, ki imajo ogromno nerešenih problemov že znotraj svojih meja.  In v tem primeru se strinjam s profesorjem Yohannesom Woldemariamom, ko pravi, da bi bila ena izmed najboljših začetnih točk za obnovo Somalije ta, da bi se denar, ki se ga porablja za neučinkovito mirovno misijo, porabil za pomoč Somalijcem in za demokratični eksperiment v Somalilandu, ki bi se potencialno lahko razširil po celotni Somaliji.

Anuša Pisanec

Sodelujte v anketi DS o vašem poznavanju problematike v Somaliji (levi stolpec)