Turški odmik od zahoda

“Vse od propada Otomanskega imperija, je Turčija stopala proti zahodu, kar je vrh doseglo v njenih poskusih pridobiti članstvo v EU, potem ko je že postala članica NATO pakta. Vpetost v zahodne vojaške povezave je postala, kljub rahlim pretresom tu in tam, stalnica. Turčija seveda leži na strateško zelo pomembnem področju. Je most med Evropo in Azijo in s tem dostop do z nafto bogatega Bližnjega Vzhoda, zapira Rusijo v Črno morje in se dotika kavkaškega področja.

Toda pod vlado konservativne AKP Turčija vedno bolj išče novo, srednjo pot med vzhodom in zahodom…” v uvodu zapiše bloger Sašo Ornik Jin.

Med drugim meni, da je k temu pripomogla tudi EU sama, ki Turčiji članstvo obljublja že dolgo, a resnici na ljubo si Turčija sedaj tega niti ne želi več saj vidijo, da se svetovno ravnotežje vedno bolj nagiba na vzhod.

Zanimiva je tudi preusmeritev ruskega plinovoda za Evropo, potem ko je propadel Južni tok, na Turčijo, ki kot kaže tudi ne namerava sodelovati pri ameriških in evropskih sankcijah proti Rusiji.

Bloger pa kljub veliki domači podpori trenutni turški vladi svari pred možnostjo “modre revolucije”, ki bi zagotovila zahodno, predvsem ameriško prevlado v Turčiji. Ta namreč že nekaj časa opozarja pred avtoritarnim predsednikom. Ne zaradi človekovih pravic, seveda. Strah jih je izgube nadzora nad pomembno državo.