Večina Slovencev spi že več kot 25 let

Domala vsak izmed nas se zjutraj, ko zazvoni ura, prebuja po svoje. Nekateri zato, da odprejo oči, potrebujejo veliko časa, drugim zadošča sekunda, morda dve, pa so bistri in poskočni ter pripravljeni na nove izzive. Prebujanje je neke vrste čudež. Ne prebujamo se ”le” vsako jutro… – v prispodobi – se lahko prebuja naše telo, misli, hotenja. Prebuja se naša duša- tudi srce. Pa zavest. Odnos do sebe, do sveta.

Ta misel o prebujanju me je prevevala včeraj, med gledanjem intervjuja z Igorjem Omerzo na TV Slovenija. Ob njem sem imela zoprn občutek, da večina Slovencev spi že več kot 25 let, da se sploh še niso prebudili. In to ni bil dober občutek. Običajnemu človeku zadošča 8 ur spanca- Slovencu je še 25 let premalo.

Letos mineva 15 let od terorističnih napadov na New York, ki so se zgodili 11. septembra 2001. To je bil dan, ki je spremenil potek zgodovine. Dediščina tega dogodka in odzivov nanj še vedno močno kroji tudi našo sedanjost.

»Šok civilizacij«, o katerem dobronamerni in s preštevilnimi svoboščinami prežeti Evropejci ne marajo nič vedeti in nič slišati in zato tiščijo glavo v pesek kakor noji, se dejansko še zmeraj dogaja pred našimi očmi.

Simbolično se je začelo kot že rečeno, z napadom na trgovinska dvojčka v New Yorku, se lani nadaljevalo s streljanjem v pariškem uredništvu satiričnega časopisa Charlie Hebdo, stopnjevalo s pokolom v pariški dvorani Bataklan novembra lani in usodno počilo še na sloviti Angleški promenadi v Nici na večer francoskega narodnega praznika 14. julija, ko se solze, potočene ob prejšnjih zločinih., niso še niti posušile …več (piše Milena Miklavčič)