Zakaj ekonomisti tudi po 200 letih javnosti ne znajo “prodati” ideje proste trgovine?

Letos mineva 200 let odkar je David Rocardo objavil knjigo “On the Principles of Political Economy and Taxation“, eno izmed 4 ali 5 največjih klasik ekonomske teorije.

Ob sicer številnih pomembnih temah (delovna teorija vrednosti, obravnavanje rent) je knjiga postala slavna predvsem po teoriji primerjalnih prednosti od zunanje trgovine, ki je nadgradila Smithovo teorijo absolutnih prednosti (no, zgodovinarji sicer Ricardu osporavajo avtorstvo teorije, nekateri pravijo, da je teh nekaj odstavkov teorije primerjalnih prednosti v 7. poglavju knjige dejansko najbrž razvil James Mill, tedaj največji ekonomist in Ricardov prijatelj, ki mu je Ricardo poslal osnutek knjige v recenzijo.

Dve leti pred njim pa je isto tezo postavil tudi Robert Torrens. Iz tega razloga jaz pri predavanjih to teorijo imenujem Torrens-Ricardo-Millov model). V glavnem, Ricardova teorija je še danes najbolj razširjen koncept, ki kaže, da je zunanja trgovina koristna za vse države, tudi če stroškono zaostajajo pri vseh proizvodih (ker se je pač bolje specializirati v proizvodnji tistih proizvodov, kjer država najmanj zaostaja in uvažati proizvode, kjer zaostaja bolj, saj s tem bolje izkorišča svoje omejene resurse) …v čem je problem obrazloži Jože P. Damijan.