Vtisi po treh mesecih dela v javni upravi: “Delaj, trpi, molči”

Redkim uspe, da uresničijo svoje sanje in najdejo delo, ki bi izpolnjevalo njihove osebne ter delovne želje. Takšna pot je sicer težka, vendar je mogoča. Igorspreizer je iz radovednosti, želje po preživetju in osebnostih kompetenc dobil priložnost v javnem sektorju, vendar je nad izkušnjo precej kritičen.

Takole opisuje atmosfero delovnega mesta v javni upravi, ki ga je opravljal zadnje tri mesece: 

Skušal sem biti učljiv, dostojen, vljuden, uslužen, točen, deloven … a vse to ni bilo (za)dosti. Da bi zadovoljili potrebe nadvadovanja in obvladovanja, so hitro našli moje šibke točke in ko sem postavil mejo(rekel sem samo enkrat NE) – ni bilo hujšega. Upira se, torej je neubogljiv, kar naenkrat ne naredi dovolj, takega je potrebno (pre)vzgojiti. In so se me lotili z ignoranco, popolnoma aseptično profesionalnim odnosom, nesprejetjem v kolektiv. Verjetno tudi z obrekovanjem in govoricam. 

Vsi ga sicer prepričujejo, da je to normalno. Zanj pa so ravno množice zgaranih in pregorelnih ljudi, ki se vsakodnevno zavrtijo po poznanem začaranem krogu, daleč od meje normalnega. Ljudje so nezadovoljni, nesrečni, bolni … Sam se je temu raje odrekel.