Ko mediji obmolknejo

»Freedom of Press is limited to those who own one« - H.L. Mencken

Po dobrih šestnajstih letih prakticiranja demokracije Slovenija vse bolj postaja država po vzoru kapitalističnega divjega Zahoda. Temu pa že zdavnaj ne vladajo več novodobni Johni Wayni tipa Gorge W. Bush niti drugih vrst kravatarji v službi politike. Igro namreč iz ozadja vodijo velike gospodarske korporacije, ki preko medijskega in oglaševalskega vpliva načelo vladavine ljudstva krojijo po lastnih interesih. Ker pa je demokracija še vedno obče sprejeta vrednota razvitega sveta in na obzorju ni zaznati možnosti za kakšno obliko diktature kapitala, se gospodarski mogotci dobro zavedajo pomena moči nad interpretacijo družbene realnosti. Od tu izvira večina spopadov za nadzor nad množičnimi mediji, kot po drugi strani tudi zahteve po medijski svobodi in neodvisnosti. Strah pred prisvojitvijo pravice do svobode besede je s tega vidika povsem upravičen, vendar se bavbav ne skriva v političnih, ampak kapitalskih vrstah.

Fabrika pijač, kateri edini interes bi moral biti vzdrževanje zgledne kakovosti varjenja piva, se je kar naenkrat znašla v poziciji, ko (ob mnogih drugih sistemih) neposredno obvladuje dobršni del medijskih potencialov v naši državi, da o posrednem oglaševalskem vplivu sploh ne govorimo. Delo, Večer in Slovenske novice so vsi bolj ali manj ugledni ter vplivni časopisi, ki dnevno skupaj dosežejo skoraj pol milijona predstavnikov ciljne populacije. Kako si Pivovarna Laško predstavlja zagotavljanje standarda avtonomije medijskih hiš, pa lahko te dni »v živo« spremljamo na primeru politično – kapitalskega prevzema tednika Mag.

Zelo verjetna politično-nazorska sprememba uredniške politike Maga niti ne bi bila toliko sporna, če ne bi šlo za praktično edini vplivnejši slovenski časopis desnosredinskega svetovnega nazora. Mag že vse odkar izhaja prispeva drugačen pogled v nazorsko razmeroma enoten slovenski medijski prostor. Njegova vloga je podobna Mladini na drugem polu: naj se z njima strinjamo ali ne, njun obstoj zagotavlja pluralnost interpretacij družbene realnosti. Medijski pluralizem pa je kvaliteta, ki priteče vsaki demokratični družbi in ne bi smelo biti državljana, kaj šele medijskega strokovnjaka, ki se mu v težkih časih ne bi postavil v bran.

Z razočaranjem in žalostjo tako te dni v javnih odzivih pogrešamo nekatere medijske strokovnjake in samooklicane watch doge, ki so še pred nedavnim vpili na barikadah ob domnevnem uravnoteževanju levičarsko usmerjenega časopisa Delo. Njihov glas je bil močan in odmeven kljub dejstvu, da ob morebitnem ideološkem preobratu osrednjega slovenskega časnika pluralnost slovenskega medijskega prostora niti približno ne bi bila pod vprašajem. Danes, ko pa gre za nohte Magu kot zadnji pritožbeni instanci (kot ga je označil njegov oče Danilo Slivnik), pa se donedavni borci za svobodo medijev privoščljivo nasmihajo, v svojih redkih oglašanjih pa Magovcem očitajo politikanstvo ob tedanjih uredniških spremembah na Delu. Kot da bi šlo za tekmovanje v dvoličnosti, ne pa za ohranitev ene najpomembnejših vrednot demokratične družbe.

Kljub vsemu stanje v slovenskih medijih ni zaskrbljujoče, dokler se kritični glas sliši in odmeva v širši javnosti. Tako si ob burnih medijskih odzivih na nedavni Janšev »govor v parlamentu« lahko oddahnemo, saj je dokončno jasno, da premier ne nadzoruje medijev (razen če je hud sadomazohist). Prav tako možnost javnega spremljanja dogajanja na Magu in Šrotovi pobegi preko zidu dajejo upanje, da v boju proti kapitalskem obvladovanju svobode javne besede še ni vse izgubljeno. Nekoliko bolj nas lahko skrbi zadnji molk nekaterih medijskih strokovnjakov in watch dogov. Nikar pa si ne želimo dočakati trenutka, ko bodo obmolknili tudi mediji.

Rok Čakš