Era resničnostnih šovov

Kaj imajo skupnega Marjan Podobnik, Nina Osenar, Uroš Slak, Milan Cvikl in Teja Stuša? Vsi so voditelji lastnih resničnostnih šovov, ki se vsakodnevno odvijajo okrog nas. Zakaj to počno, kakšni so njihovi motivi in v čem je njihovo protislovje, pišemo v komentarju uredništva spletnega blogerskega časopisa Drugi svet. Ob koncu beseda steče še o obiskanosti in branosti na spletu in o blogerski optimizaciji vsebin.

"... Janez, če se zgodi to, bomo stali tu, dokler ne pade ta izdajalska vlada s tabo, z Janšo, z Ruplom, z vsemi na čelu ..."
(Marjan Podobnik bratu in ministru za okolje Janezu Podobniku po telefonu s shoda na Sečovljah)

Vse bolj pogosto se zdi, da je življenje v postmoderni družbi sestavljanka okrog nas dogajajočih se resničnostnih šovov. Vodijo in igrajo jih različni akterji z različnimi interesi, a vsem je skupno ustvarjanje natančno premišljenih dražljajev z namenom vzpodbuditi pričakovano reakcijo pri ciljni publiki. Višja gledanost, večja prodaja produkta, ustvarjanje političnega kapitala, dvig slave in popularnosti so cilji, ki jih želijo doseči snovalci današnje virtualne realnosti. Samo nasmehnemo se lahko, ko ista televizijska hiša v eni oddaji s pomočjo ustvarjanja ekstremne psihološke situacije nekega fanta pripravi do tega, da z roko po licu udari sostanovalko, nato pa v drugi oddaji kot enega glavnih problemov izpostavi nesprejemljivost takšnega fantovega ravnanja. Staremu pregovoru »ne moreš seksati in biti nedolžen hkrati« navkljub se Pro Plus zagotovo niti najmanj ne sekira. Važno je, da se oddaja gleda in se o njej govori.

Nič drugače seveda ni z lepotičko Nino Osenar. Ob klasičnih izjavah, naj se ljudje raje ukvarjajo z reševanjem lakote in svetovnega miru, je bila v četrtkovi oddaji Trenja sposobna izraziti še globoko zgražanje nad testnimi poskusi na živalih. Pomislite, voditeljica kontroverznega psihološkega eksperimenta imenovanega Big Brother, v katerem se po navodilih velikega brata stanovalci oblečeni v pse na povodcih plazijo po tleh ter spijo v pasih kočicah, sebe prodaja kot glavno zagovornico pravic živali. Z vsem spoštovanjem do tega, a Nina oprosti, kdaj pa pridejo na vrsto ljudje?

Svoj resničnostni šov s podnaslovom »Poskus političnega vstajenja od mrtvih« pa na plečih neurejenih odnosov med Slovenijo in Hrvaško že nekaj časa vodi nekdanji podpredsednik slovenske vlade Marjan Podobnik. Ko se kateri od bratov Podobnik s kontingentom novinarjev pojavi na domačiji Joška Jorasa, je tudi skrivnostnemu opazovalcu s četrtega kamna od Sonca jasno, da so volitve v Sloveniji blizu. Kar je predrzni Marjan iskal je tudi dobil – nenormalno veliko medijske pozornosti, želeno (ne)intervencijo slovenske policije in javno povrnitev legitimitete, da se jeseni znova poteguje za sedež v slovenskem parlamentu. Ko se je že zdelo, da je Zmago sinonim za skrajno definicijo slovenskega populističnega radikalizma, ga s prestola povsem nenadejano izrine od mrtvih vstali Marjan. Le kako se ob tem počuti Zmago? Pomislite, da se zjutraj ob pogledu v ogledalo nenadoma zaveste, da niste več največji politični radikalec v državi. Izkušnja, ki je ne privoščim nikomur.

Aprilski resničnostni šov na internetu pa te dni zaključujejo največji slovenski informativni portali. Oziroma vsaj tisti, ki so se vključili v letno merjenje obiskanosti spletnih strani MOSS. S količino populističnega »sranja«, s katerim so nas v lovu za večjo obiskanostjo ta mesec zasipavali, si bodo pognojili oglaševalske prihodke za naslednjega pol leta. Le kdaj bo oglaševalcem potegnilo, da gre v teh primerih zgolj za ljubezen na prvi kup dreka? Verjetno takrat, ko bo potegnilo ljudem, zakaj jim tega ni potrebno gledati. Torej nikoli.

Da pa blogerji pometemo še pred lastnim pragom, je potrebno povedati, da tudi sami nismo brezmadežni devičniki pri grajenju imidža najpopularnejših in najbolj obiskanih blogerjev slovenskega spleta. Kot vsak medij ima pač tudi internet svoje zakonitosti, s poznavanjem katerih se da na trgu spletnih bralcev z lahkoto prehiteti nevedno konkurenco. Mojstri bloganja, ki se znajo pohvaliti z neverjetno visokimi številkami obiskanosti pač dobro vedo, zakaj navesti zgolj statistike obiskov, ne pa tudi podatke o povprečni dolžini obiska in procentu »odboja« na vhodnem sporočilu. Z »Obiski po pomoti«, ki so posledica optimizacije naslovov sporočil, ključnih besed, povezav in vsebine za iskalne fraze na Googlu ter Najdi.si, pač ni vredno moriti svojih občudovalcev. Zato se ob pogledu na čuden naslov zapisa, v katerem se veliko našteva, kakšno besedo obrne ali napiše v tujem jeziku, nikar ne čudite. Na delu imate možnost opazovati mojstra spletne optimizacije.

Seveda pa na Drugem svetu nimamo namena kogarkoli obsojati ali nanj kazati s prstom. Naj kamen vrže najprej tisti s čistim srcem, medtem pa se bomo mi še naprej trudili upirati se skušnjavi ter na našem in vašem spletnem blogerskem časopisu izpostavljati vsebinsko res najboljše blogerske zapise. In če kdaj ob katerem izmed njih ne boste mnenja, da nam je uspelo, se spomnite tega komentarja in se zavejte, da tu pa tam tudi nam spodleti. A resnično bi me zaskrbelo šele, če bi se znašli na prvih mestih merjenja obiskanosti spletnih strani. Do takrat pa se naj z bremenom populistične umazanije ukvarjajo drugi.

Rok Čakš