Od zdravnikov do prodajalcev kislih kumaric

Rok Čakš 07:20, 26. avg 2010

Te dni zdravniki z vlado bijejo bitko za plače in, kot pravijo, za svoje  poklicno dostojanstvo.  Koliko je vredno delo nekoga, ki vam je ublažil telesno bolečino, preprečil invalidnost, rešil življenje? 1000€? 2000€? Morda 5000€ ali celo 10000€? Odvisno, bi lahko dejali. Takrat, ko smo zdravi in nam nič ne manjka, bi zdravnikom s težkim srcem privoščili že dobrega jurja mesečno. Ko  v postelji nemočni čakamo na težko operacijo,  se njihova cena nenadoma ne zdi pomembna. Samo, da pred seboj ugledamo usposobljenega, zaupanja vrednega človeka. 

Od zdravnikov torej pričakujemo največ. Da so strokovni, zanesljivi, imajo zmeraj čas za nas, da brez izjeme ugotovijo, kaj je z nami narobe, da se nikoli ne zmotijo, absolutno pa ne v našem primeru. Ne zanima nas, koliko jih je in koliko delajo. A kljub temu jih ne bi plačali preveč. Raje se sklicujemo na njihovo zdravniško etiko.

Kar zadeva zdravstvo, se vlada sooča (vsaj) z dvema problemoma. Prvi je pomanjkanje zdravniškega kadra, drugi pa je vsesplošen; pomanjkanje denarja v državnem proračunu. Aktualen spor z zdravniki je zgolj kolateralna posledica napačne vladne varčevalne strategije. Namesto da bi ustvarjala pogoje za rast podjetništva ter vzpodbujala potrošnjo, raje viša davke in niža plače. Seveda tam, kjer lahko.

Teren za poseg v dohodke zdravnikov se je dolgo rahljal. V medijih so krožili podatki o zdravniških plačah z dežurstvi in dodatki vred, kjer se je igralo na znano slovensko faušijo in so bile zamolčane mnoge podrobnosti. Recimo tiste o veliki količini nujnega zdravniškega nadurnega dela, ki je posledica manjka 500-1000 zdravnikov. Ob vladnem napadu, ki je sledil, se je Fides bistro postavil na barikade zgornjega dejstva. Če je pa tako, so dejali, bomo delali zgolj polni delovni čas, kot vsak normalen državljan. Tako bo vsaj več časa ostalo za družino. Le kdo bi pa delal zastonj preko svojih 40 tedenskih ur? Vi morda??

Paradoks je nastal, ker bo takšna odločitev vplivala na kvaliteto zdravstvenih storitev, kar pa se javnosti zdi nesprejemljivo. Zdravje je pač še vedno prva človeška vrednota in zdravniki enostavno morajo biti na razpolago čakajočim bolnikom ter hipohondrom. Od kod takšna samoumevnost? Koliko je resnično vreden njihov čas, njihova pozornost? To so prava vprašanja za podnaslove člankov o (pre)plačanih zdravnikih.

Razsežnosti problematike, konkretizirane v gonji proti »zdravniškim privilegijem«,  so širše, kot se zdi na prvi pogled.  Simbolizirajo namreč pregon intelektualizma, ki smo mu v Sloveniji priča že nekaj časa. Ljudstvo z mediji in izvršilno oblastjo na čelu se ukvarja s tem, koliko zaslužijo zdravniki, profesorji, sodniki in drugi izobraženci, ne vidijo pa avtomobilov prestižnih znamk, s katerimi privatniki na minimalnih plačah vozijo otroke v brezplačen vrtec . Nihče ne problematizira  30€ vredne urne postavke človeka s triletno poklicno izobrazbo, ali celo zgolj z (ne)dokončano osnovno šolo. Nihče se ne vpraša, od kod jahte in vile na morju trgovcem cenene potrošniške robe, prodajalcem sadja in zelenjave, raznovrstnim kšeftarjem, gostincem, šlosarjem, inštalaterjem, frizerjem, polagalcem ploščic in parketov.

Vso priznanje poštenim podjetnikom, kreativcem, ki svoje premoženje ustvarjajo na priden in pošten način. A v tej državi vsi vemo, da je med lokalno-globalnimi mogotci marsikdo zgolj zato, ker je kradel in goljufal državo kjerkoli se je dalo, »prenesel naokoli« soseda, znanca, sorodnika, prijatelja.  In taki ljudje so danes cenjeni gospodje, ki so se v »krutem podjetništvu odlično znašli«. Podatkov o njihovem premoženju ne najdemo v časopisih. O njih beremo zgolj  takrat, ko v »solidarnosti do okoliškega prebivalstva« odpirajo nove veletrgovine, v kateri bodo ustvarili novih XX delovnih mest (z minimalno plačo), ali ko za »doprinos širši skupnosti« prejemajo občinske plakete in državna odlikovanja.  Žlahtnih kovin je za prodajalce kumaric veliko, za reševalce življenj pa se težko najde kakšna.  Kakopak, zdravniška pomoč je dejanje pod kategorijo »samoumevno«.

Na glavo postavljen vrednotni sistem je eden največjih slovenskih problemov, glavni krivec zanj pa je oblast sama. Kako naj gre v državi bolje, če se njeni vodilni pred bankrotom rešujejo z dodatnimi obremenitvami tistih, ki svoj denar služijo transparentno in pošteno?! S tem še zadnjim braniteljem časti in ponosa sporočajo, da se njihova pozicija ne splača, naj raje vzamejo pamet v roke in izkoriščajo sistem, kot vsak pošten Slovenec. Zdravnikom kot predstavnikom etičnih in intelektualnih avtoritet pa naj le dajo vedeti, da njihov stan ni vreden več od prodajalcev kislih kumaric. 

Rok Čakš

Sodelujte v anketi o zdravniških dohodkih (levi stolpec)