Dober recept za preganjanje slabe volje: stand up!

Sanja Leban 17:26, 5. dec 2009

Priznam, do stand up komedije nikoli nisem gojila kakšnega posebnega odnosa. Vedela sem, da nekaj takega obstaja in slišala sem, da imajo nekatere gledališke hiše po Sloveniji težave z igralci, ki so preveč ’stendaperski’, da bi se lahko igrali pravi teater. Nekajkrat se mi je besedna zveza stand up zataknila v grlu v povezavi z Jerryem Seinfeldom, ob katerem sem se vedno spraševala, kaj hudiča je tu smešnega in to je bilo to.

Stand up in jaz si torej nisva bila blizu vse do novoletne zabave pred dvema letoma, ki jo je popestril angleški dramatik, Richard Bean. Po nekaj popitih kozarcih vina in zavoljo zelo ekskluzivne (beri: zahtevne) družbe natančno dveh babnic je popustil in demonstriral delčke nastopov iz njegove standaperske preteklosti.

Še danes me bolijo trebušne mišice (kolikor jih pač premorem) ob spominu na Richardovo angleško komedijo sredi kuhinje in še danes vem, kaj me je takrat ‘zmotilo’. Jezik. Čeprav govorim in pišem tekoče angleško, je angleščina zame še vedno tuj jezik in zame je nemogoče v tujem jeziku zares dojeti dvoje – humor in debate o religiji. Slej ko prej se nekje ustavi.

Richardov nastop je bil zame (zaradi kvalitete vsebine in tudi zaradi želje po iskanju stand up-a v maternem jeziku) vseeno zadostna brca, da sem začela ugotavljati, kje in kdaj lahko stand up spremljam tudi v Sloveniji. Ugotovila sem dvoje: Da je stand up-a v Sloveniji precej in da zna celo presegati moja pričakovanja. Kar je, če si zahtevnež in zadrtež moje sorte, precej fascinantno spoznanje.

Ne zadovoljijo me namreč razne Županove Micke in vse njihove izpeljave, še manj humor na nivoju vaške gostilne, kjer je nujno potrebno ‘kozlati, rigati in prdeti’. Tudi pri stand up-u me velikokrat zmoti prav to; Komiki, ki so prepričani, da je smešno edino tisto, kar se tako ali drugače povezuje s telesnimi odprtinami, izločanjem in spolnostjo.

To njihovo prepričanje preveč pogosto potrjuje tudi publika, ki je za razvoj še bolj kvalitetnega stand up-a v Sloveniji po mojem mnenju preveč nezahtevna, pasivna in na trenutke enostavno – preneumna. Ko največji aplavz požanje vic okoli gledanja ‘lastnega dreka v školjki’ ali pa vic na račun študentke s Fakultete za družbene vede, ob kateremkoli poskusu komika komunicirati s publiko pa le-ta zmrzne, do veliko drugačnih zaključkov pač ne moreš priti (Medklic: okej, vici o FDV-jevcih, ki dejansko izzovejo salve smeha, povedo predvsem to, da je publika večinoma študentska in da je stand up očitno najbolj priljubljen na Filozofski fakulteti).

Obstajajo pa seveda tudi presežki. Med do danes videnim je zame to predvsem Vid Valič, katerega največja odlika je to, da je dečko enostavno – nadarjen. Nič namreč ne pomaga zaloga naučenih šal, še manj kilogram preveč ali dejstvo, da spiš s predstavniki istega spola (iz meni neznanega razloga se za tem skrivajo predvsem ženske), važno je, da se v vsakem trenutku znajdeš, znaš komunicirati s publiko in predvsem – da si kolikor toliko pameten. Bister, prodoren um je vsaj zame nujen predpogoj za kakršenkoli humor, sploh takega, ki te do solz nasmeje.

In tu smo spet pri nezahtevni (neumni?) publiki. Ko gospod na odru v en stavek stlači besedi nekrofilija in shizofrenija, med občinstvom namreč zavlada strahotna tišina, v kateri bi večina ljudi vse dala za kak slovar, ki bi pomagal dojeti pravkar povedano šalo. Nekaj redkih posameznikov se začne sicer krohotati, a vse skupaj samo še bolj sesuje ritem, ki ga nek stand up pač mora držati. Samo upaš lahko, da se bo nastopajoči znašel in znal potegniti zabavo naprej.

Valiču to uspeva, nekaterim drugim malo manj. Tako se mi je še na vseh predstavah, ki sem jih videla do sedaj, uspelo nasmejati enemu ali maksimalno dvema nastopajočima, ostali so se izvlekli prav na njegov (njun) račun. Pogrešala sem tudi udarne zaključke, ki jih vedno znova uspejo pokvariti ‘povezovalci’ s kako razvlečeno, neposrečeno šalo, tako da skozi vrata slučajno ne odideš z rdečimi očmi in od smeha zabuhlim obrazom.

Dozdeva se mi, da slovenski stand up v tem trenutku potrebuje eno samo stvar, na dveh nivojih – med publiko in med nastopajočimi: Ekskluzivo. Iz povprečnih nastopajočih bi bilo nujno izluščiti presežke, iz nezahtevne publike tisto, ki gre na stand up zaradi stand up-a in ne zgolj zato, ker je predstava v Drami razprodana ali Global mogoče zaprt. V tej smeri sicer že delajo predvsem posamezne stand up skupine, a po mojem skromnem mnenju še vedno dopuščajo preveč padalcev v svojih vrstah.

Kljub vsemu; Na vseh predstavah do sedaj sem uživala in ob večini sem se nasmejala do solz. Kar je ob napolnjenem, stresnem delovniku in sploh sredi turobne zime precej dobra terapija za preganjanje depresije, definitivno veliko boljša od tablet, ki jih kar po spisku žrejo moji depresivni znanci. Torej, če ne veste, kaj bi sami s sabo, jaz navijam za stand up.

Sanja Leban