Gonja čez predsednika republike kot element večje igre za prevzem oblasti

Sašo Ornik 16:32, 16. dec 2009

Janez Janša in njegovi somišljeniki vse bolj agresivno reagirajo na nekatere odločitve političnih nasprotnikov. Na Zboru za republiko smo iz ust vodje opozicije lahko celo slišali napoved množičnih zborovanj. Medtem ko Janša to razume kot ustavno pravico, pa je nekatere druge tovrstni besednjak precej zaskrbel. Tako v tem dejanju kot v napadih na predsednika republike zaradi podelitve odlikovanja bivšemu vodji tajne službe Jin vidi poskus zaostrovanja že tako zaostrenih razmer. Cilj naj bi bil pridobiti čim več politične podpore. Po prepričanju blogerja bi določena tovrstna prizadevanja lahko postala celo nevarna.

Čeprav vsi vemo, da imamo v tej državi pomembnejše opravke, kot debatirati o tem, ali je predsednik republike Danilo Türk ravnal prav ali ne, ko je odlikoval Tomaža Ertla, se je vsa politična desnica ravno na tem primeru odločila kovati politični kapital. Če bi malo bolje premislili, bi jim bilo jasno, da ta igra ne more uspeti, a očitno gre predvsem za agresivno strategijo Janeza Janše in ljudi okoli njega, ki drugače sploh ne znajo. A bi jim s kakšno bolj umirjeno strategijo uspelo prej.

‘Podelitev tega odlikovanja človeku, ki predstavlja simbol kršenja človekovih pravic, je neki dogodek logičnega zaporedja dogajanja v zadnjem letu. Začelo se je kot odklonitev sodelovanja v partnerstvu za razvoj, potem preglasovanje v odločitvah, za katere je v preteklosti veljalo, da je pomemben konsenz, soliranje v arbitražnem sporazumu, poimenovanje ulice po vodji totalitarnega komunističnega režima, kar je edini tak primer v Evropi,’ je povedal Janez Janša, zdaj pa nadaljuje že z  grožnjo protestov, saj je dejal, da ’se spomladi vidimo v večjem številu tudi na slovenskih ulicah in trgih.’ Ko bi moral na dan priti s programom, s katerim bi lahko pridobil množice neodločenih državljanov, ki ne zaupajo ne njemu, ne njegovi stranki, vladnim strankam pa tudi ne več, se gre pozivanja k dejanjem, ki lahko to slovensko družbo samo še bolj razdvojijo. Vsakemu, ki se je nekaj časa ukvarjal s preučevanjem slovenske politike,  je jasno, da na osnovah, na katerih je voden ta boj, slovenska desnica nikakor ne more zmagati, ampak utegne prej strniti vrste vseh tistih, ki so se že prej bali Janševe politike, zdaj pa se bodo zgrozili nad obetom prihajajoče nestabilnosti. Tudi SDS ni ravno stranka sindikatov, da bi lahko računala na njihovo podporo in ugrabila njihove proteste, nekaj, kar bi sicer lahko  poizkusila narediti, če bi pokazala vsaj nekaj volje.

Vsa ta zadeva z Ertlom je v resnici povsem nepomembna in ne kaže na nikakršni zahrbtni načrt  osramotitve osamosvojiteljev, niti na nagrajevanje zlih komunističnih elit, ki v resnici v ozadju še vedno obvladujejo vse pore družbe. Vir vsega prerekanja leži v opoziciji, ki si na tak način želi utreti pot do oblasti, čeprav ni povsem jasno, kako bi to naj izpeljali, saj jim ankete javnega mnenja ne kažejo ravno najbolje. Iti na volitve zdaj, ali v naslednjih mesecih, je tvegana poteza, pa naj bo še toliko govora o tem, kako da bo civilizirana Evropa gledala na Slovenijo, če se bo takšno stanje nadaljevalo. Kot je dejal Janša:

    Razprava za nas iz Slovenije je bila razmeroma neprijetna, ker se je postavljalo vprašanje, kako je Slovenija “prešvercala” v Unijo toliko nostalgije po nekem režimu, kjer so bile človekove pravice tolikokrat kršene. Resolucija je bila sprejeta soglasno, na kongresu, na katerem je bilo več kot 80 odstotkov vodilne evropske politike, tudi razni predsedniki iz EU-ja, držav članic in kandidatk. Preseneča me, da v Sloveniji ni bilo nekega odziva na to dejanje, ker bo v prihodnosti ta resolucija močno vplivala na pogled od zunaj na Slovenijo.

Če smo že pri tem. Se spomnite, kako so takrat za časa Janševe vlade reagirali isti ljudje, ki zdaj po Evropi tožarijo Slovenijo, ko se je skupina slovenskih novinarjev ob preoblikovanju slovenske medijske krajine (nespametno) odločila v tujini tožiti oblast, češ da se v državi godijo ogromne krivice, kakor da smo na poti v diktaturo? Kot gre komentar na Radio Kaos:

    Ko sta Blaž Zgaga in Matej Šurc v svet poslala resolucijo 571 slovenskih novinarjev, v kateri sta (sicer eno leto prepozno, ko je bilo že vse mimo), popisovala pritiske Janševe vlade na medije, je takratni premier Janša zagnal vik in krik, češ da gre za blatenje Slovenije v tujini, tako rekoč za sabotažo, ki naj okrne ugled svetilnika 21. stoletja tik pred predsedovanjem Evropski Uniji. Ko dve leti kasneje taiste članice zdaj že bivše vlade svojo državo zatožijo pri evropski krovni stranki, pa s pranjem domačega umazanega perila v tujini kar naenkrat ni nič več narobe.

Zdaj naenkrat ni več nič sramotnega, če svojo državo blatiš v tujini. Seveda takšno ravnanje ne more prinesti veliko podpore in je tudi v tem primeru ne bo. Kar namreč potrebujemo, so debate o pomembnejših temah. Naj opozicija vlado napada glede zapravljanja državnega denarja, neučinkovitosti državne uprave, nesmotrnih investicij, naj na dan pride z rešitvami, naj jih promovira in veliko govori o njih. Vsi jim bomo hvaležni, kajti v tej državi je toliko stvari šlo narobe, da se nam res ni potrebno ukvarjati s takšnimi drugorazrednimi temami. Ali pa bi raje razmišljali o električnih avtomobilih, kot Vojko na Razgledih;   sicer odlična zamisel. Da bi kdo resno načel vprašanje prenašanja večine prometa na železniške tire in posodobitve javnega prometa, je že skoraj utopično pričakovati. A prav to potrebujemo: velike zamisli za prihodnost, o katerih se lahko pogovarjamo in v katere lahko verjamemo.

Nazaj k napadom na predsednika. Dejanje predsednika republike, karkoli si že mislimo o njem, za opozicijo predstavlja le element, ki ga je mogoče zlorabiti  v večji igri  za prevzem oblasti. Gre za zaostrovanje že tako zaostrenih razmer in poizkus pridobiti čim več podpore. Če gre tudi za željo oblast zrušiti pred potekom mandata, s kakšno vrsto ‘barvne revolucije,’ ne vemo, a je to skorajda neizvedljivo, da ne rečemo nevarno. Pri tem se lahko vprašamo, kaj pride naslednje.

Sašo Ornik