Po osmih letih vojne v Afganistanu konca še vedno ni videti

(Piše: Sašo Ornik) Pred dnevi je Barack Obama dobil Nobelovo nagrado za mir. Ker po svetu vzbuja upanje, se je glasil eden izmed razlogov za to malce nerazumno odločitev, saj v manj kot enem letu svoje vladavine ameriški predsednik na zunanjepolitičnem področju ni storil nič drugega, kot prodajal upanje, medtem pa se je vse več ameriških vojakov valilo v Afganistan. Ta obubožana država vse bolj postaja prizorišče Obamove vojne, kakor je bil Irak prej Busheva vojna in čeprav za zdaj ples smrti še ni tako zelo krvav, kot je pred leti bil v Iraku, se to v bližnji prihodnosti še lahko zgodi.
 
V petek je v Pakistanu odjeknila še ena eksplozija in vzela na desetine življenj, potem je v soboto prišlo do drznega napada na sam glavni štab pakistanske vojske,  s tem pa je še podčrtana grožnja, ki jo predstavlja vedno hujši odpor tako vladi v Islamabadu, kot na drugi strani meje v Afganistanu vladi v Kabulu in tujim silam, ki jo umetno vzdržujejo na oblasti in se poganjajo za teroristi in uporniki.   Tako daleč smo že prišli, da skupni problem dveh sosednjih držav nekateri imenujejo že s kratico AFPAK (Afganistan – Pakistan). Osem let je že minilo od začetka operacij, več kot osem let je že od napadov 911 v ZDA in še vedno se bije ta boj pod Hindukušem, a zdaj je huje kot kadarkoli v vseh teh letih. Ameriški predsednik pa medtem izpolnjuje svoje predvolilne obljube. Napadov preko meje na cilje v Pakistanu je veliko in tudi žrtev ni malo, Afganistan je namesto Iraka postal centralna fronta v ‘vojni proti terorizmu’, zaradi česar se tja vali vse več ameriških vojakov, pričakujemo pa lahko dodatne pritiske na zaveznike, da prispevajo svoj delež.
 
Med te zaveznike spadamo tudi Slovenci, ki imamo v Afganistanu majhen kontingent sil, ki pa ne sodeluje v bojih. S tem se postavljamo ob bok nekaterim drugim državam, ki ne vedo točno, kaj bi rade. Po eni strani je treba zadovoljiti ameriške zahteve, saj se ZDA res ne gre zameriti, po drugi strani pa se širi strah pred žrtvami v bojih, kar bi doma vzbudilo ogorčene proteste tistih, ki ne razumejo zakaj se je  sploh potrebno boriti. Washington bo na te države v prihodnjih mesecih močno pritiskal, saj ameriški generali zahtevajo več sil, govori se o 40000 do celo 60000 novih vojakih, zavezniki pa bi lahko dodali svoj delež in jim vsaj malo olajšali zastavljeno opravilo. Pri tem je jasno, da se bo večina udeležencev vojne na vso moč upirala večji udeležbi in tudi Slovenija bo bržkone nadaljevala s trenutno politiko.
 
Jasno je namreč, da je na delu podobna strategija, kot pred leti že v Iraku, torej s povečanjem sil zadušiti odpor. Optimizem vzbuja prav iraška zgodba, kjer je nasilja, sploh pa žrtev med tujimi vojaki, bistveno manj, četudi so zdaj mnogi bivši uporniki postali ameriški plačanci, vlada v Bagdadu pa je  bolj neodvisna ali celo proiranska, kot bi si to v Washingtonu želeli. Za to zgodbo o uspehu se skriva kar nekaj problemov, ki pa jih omenja le še malokdo, saj ni več velike medijske pozornosti, kakršne smo bili vajeni pod Bushevo vladavino.
 
Marsikaj je odvisno od razpleta afganistanske zgodbe, pri čemer ni tako zelo pomembna zmaga ali poraz, pač pa cena enega ali drugega. Gotovo je res, da bi prehiter umik tujih sil okrepil teroriste, vendar pa si ZDA in zavezniki težko privoščijo še leta, če ne celo desetletje vojne in to za obubožano državo, ki razen svoje bližine z nafto in plinom bogatim državam centralne Azije, nima ničesar. Pa tudi če je lahko Afganistan odskočna deska za napredovanje dlje proti severu ali pa samo tranzitna država za nafto in plin, se mora v časih krepitve Kitajske in Rusije ter gospodarske krize v ZDA, ki jih ob tem tare že ogromna zadolženost, vsako takšno naprezanje zdeti nerazumno. Prav zato bi bil umik še najbolj smotrn, saj bi ves denar zdaj namenjen vojni, lahko bil pametneje porabljen drugje, četudi samo za nižanje davkov. A prav takšne razumnosti ne gre pričakovati.
 
Vse preveč je Washington center imperialne sile, da bi si  Američani dovolili odkrit poraz in prav zato bodo vztrajali ali do končne zmage ali pa do trenutka, ko bo mogoče zmago vsaj razglasiti, tudi če bodo razmere na terenu povsem drugačne in bodo prej kazale na poraz. Iz Iraka že imamo izkušnjo, kako se temu streže.

Sašo Ornik

Sodelujte v anketi Drugega sveta o (ne)smiselnosti sodelovanja Slovenske vojske v Afganistanu (levi stolpec)

Sašo Ornik – Jin  je uveljavljeni blogerski politični komentator, avtor bloga Jinov svet. Na Drugem svetu kot gostujoči bloger spremlja aktualno politično dogajanje v Sloveniji in svetu.
Arhiv kometarjev Saša Ornika na Drugem svetu