Bankrot mariborske nadškofije: večja kot finančna je moralna škoda

(Piše: Milena Miklavčič) Verjetno v teh dneh nisem edina izjema, ki vneto brska po svetem pismu in z nejevernim nasmehom na ustnicah išče odlomke, v katerih Jezus na tak ali drugačen način govori in pridiga o denarju. Našla sem marsikatero resnico, ki sem jo že pozabila, a očitno je že tako, da je vsaka slaba stvar, ki se v življenju zgodi, za nekaj dobra. Tudi finančni kolaps mariborske škofije, ki v zadnjih tednih polni usta in časopisne stolpce kot še nikoli poprej, bo posredno pripomogel k temu, da si bomo tisti, malo bolj radovedni, osvežili spomin z vsebinami stare in nove zaveze. Prva svetopisemska prilika na katero sem naletela, pa mi je izvabila globok vzdihljaj:

Nekega dne je prišel k Jezusu mladenič in ga vprašal, kaj mora storiti, da bo deležen večnega življenja. Jezus mu odgovori: »Zapovedi poznaš!«. On pa: »Vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti«. Jezus, ki ga je pogledal, pa mu navrže radikalen predlog: »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«. Ob teh besedah se  je mladenič obrnil in odšel, imel je pač preveliko premoženje, ki ga ni hotel z nikomur deliti. Jezus pa se je obrnil k svojim in jim rekel:«Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo!«.

Očitno je, da je imel bog, ko je to rekel, pred očmi tudi našo, dokaj unikatno pot v boljšo prihodnost. Komu drugemu pa bi lahko padlo na pamet, da si bodo tudi varuhi nekdaj ponižne slovenske duše, želeli zgradili kraljestvo že na zemlji?

Ne pravijo zastonj, da se marsikaj od tega, kar si močno želimo, lahko tudi uresniči, če imamo, seveda, pri tem namenu še mičkeno sreče.  Le-to pa iščemo, kadar smo v tranziciji, recesiji in se nam mudi, tam, kjer ni treba.

Danes človek svoje vere, upanja in ljubezni ne polaga več v Boga, ampak v denar. Tudi tisti, ki so do nedavnega pridigali, da »Bogu ni nič nemogoče«, so ta rek prilagodili svojim potrebam:»Tistemu, ki ima denar, je vse mogoče«.

Tistemu delu slovenske elite, o katerem čivkajo že vrabci na strehi, da je izgubila tla pod nogami, so se z zadnjimi razkritji pridružili tisti predstavniki iz cerkvenih mariborskih vrst, ki so prav nič po božje zafurali na milijone evrov. So tudi oni delovali po vsesplošni slovenski formuli za uspeh:«To, kar mi je s pomočjo denarja na razpolago, to, kar lahko plačam, tisto sem jaz?«

Nikoli, niti danes, niti takrat, ko sem bila še otrok, pa je tega že zelo dolgo, mi ni bilo povsem jasno, kako se lahko v cerkvi, sredi mogočnih obokov in pozlate, govori o skromnosti, ponižnosti in ljubezni. Zmeraj se mi je zdelo, da se eno in drugo tepe med seboj. Vedno pogosteje pa sem se zasačila ob misli, da je Jezus iz krajev, ki pokajo po šivih zaradi materialnega bogastva že zdavnaj ušel na varno in da čaka na človeka, ki bo, morda, prišel k pameti, v kakšnem skromni kolibi, v kateri lahko pridejo do izraza vrednote, ki jih je širil in o njih pridigal prvim kristjanom. Trdno sem prepričana, da nam navezanost na denar in na bogastvo zelo otežuje, če ne celo onemogoča, da bi pot do pravega Boga našli in krenili po njej. Žal je danes tako, da je cerkev kot inštitucija, boga že skoraj izrinila iz tabernaklja. Zakaj? Zato, ker je bogataš pripravljen sprejeti Boga le dotlej, dokler mu je ta predstavljen kot garant ustaljenega reda in pravice do posesti.  Tisti trenutek, ko bogatinu omenimo ljubezen do bližnjega, pa je konec idile. Bogataš se zmeraj zdrzne ob dejstvu, da bi moral deliti svoje bogastvo z revnimi.

Če smo se Slovenci pedofilskim aferam duhovnikov, ki so pretresale evropsko stvarnost v preteklem letu bolj ali manj izognili, pa nas je, žal, toliko bolj zadela mariborska finančna afera. Morda se bodo naslednje besede slišale zlohotno, a vendarle. Očitno je namreč, da riba smrdi pri glavi, kar pomeni, da se tudi tisti, ki so na lestvici pomembnosti nekaj klafter pod slovensko elito, zgledujejo po njej. In ona, to se ve,  samo grabi, grabi, krade in kopiči denar, denar in samo denar…Kdo ve, kako bi bilo, če bi imeli na oblasti kakšnega Berlusconija…To bi šele bilo živahno…

Ugled in pomen Cerkve, žal, vedno raste in pada z ljudmi, ki jo vodijo. Zato je tokratna finančna afera zelo boleča in njeno zdravljenje bo dolgotrajno. Vedno, kadar nad Jezusovimi besedami prevlada sla po moči in denarju, smo priče zgražanju in celo odpadu od vere. Prav bi bilo, da vpleteni prevzamejo nase osebno odgovornost in posledice, pa tudi morebitno kazen, kajti le tako bomo lahko začeli na novo. Iskreno mi je žal, ker se bojim, da se bodo naše cerkve, glede na javno mnenje, še bolj izpraznile. Duhovnike, tudi tiste, ki so dobri, ki iskreno in z ljubeznijo širijo evangelij, bodo postavljali na rep lestvic zaupanja in verodostojnosti. Moralna škoda je, če lahko dodam, daleč večja kot tisti milijoni, pa če jih je 800 ali 20, vseeno. Lahko bi bil le en sam samcat evro, a če bi bil pridobljen s pogoltnostjo, prav tako ruši zaupanje. S kakšno pravico se bo v bodoče  pridigalo o evangeljski skromnosti in uboštvu vas vprašam? Saj se bodo še krave smejale, če bodo koga slišale. Ko pade moralna avtoriteta je njen padec globok in boleč. Se zato lahko vprašamo, bo dovolj, če se lakomniki in pogoltneži spustijo na kolena in prosijo odpuščanja?

Da je nekaj gnilega v deželi Danski smo slutili že tedaj, ko smo se spraševali, kaj, za vraga, ima Cerkev iskati v takšnih poslih, kot je na primer T2, ki je med drugim ponujal pornografijo. Za mnoge- tudi zame- je to vprašanje enako pomembno kot iskanje napak v poslovanju mariborske nadškofije. Katerakoli ustanova, od družine naprej, kjer se ne zaupa vodstvu, ne more opravljati svojega poslanstva. Stvari je zato potrebno doreči tako pred svetnimi kot pred Cerkvenimi ustanovami. In če se dokaže krivdo, potem ne bo napak, da krivci delajo pokoro tam kot vsi ostali smrtniki. Kdo in kdaj se bo vernikom upal odgovoriti na vprašanje, je bogata Cerkev garant močne vere ali pa je ravno obratno?

A bojim se, da ta trenutek noče o tem razmišljati niti sam Bog, za katerega iskreno upam, da ga vsaj pošteno jezi, ko – od kjerkoli že- gleda tudi na zeleno kraljestvo pod Triglavom.

Milena Miklavčič

Milena Miklavčič je slovenska pisateljica, publicistka in blogerka. Izdala je štiri knjige, med katerimi so najbolj znane Usode, naši najmlajši pa jo poznajo po Abecedi iz zakajčkove ulice, Pri hrastu na levo in Pika na B.. Svojo literarno ustvarjalnost izraža tudi preko objav na blogu closhemerle.ednevnik.si. Milena je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.