Kar imajo dunajski natakarji, nam pogosto manjka ne samo v turizmu ampak povsod

1. Mar 2017 08:37

Včasih nas lahko zgolj preprost obisk restavracije privede do določenih spoznanj. Avtorica bloga Kamien komunikacije tako v tokratnem zapisu predstavlja svojo izkušnjo z nedavnim obiskom Dunaja.

Tam sta si med ogledovanjem mesta z možem za kosilo želela, kot piše, le privezati dušo. Zavila sva v Mozart Cafe, tam nasproti muzeja Albertina, poleg opere, v mestnem središču in si na kratko privoščila Wiener Würstl s pijačo. Kratka izkušnja, ki pusti sledi.

Kaj takšnega se je zgodilo, da je na njo pustilo tako močan vtis in jo privedlo do razmišljanja o podcenjevalnem odnosu do poklicev natakar in kuhar, si preberite v nadaljevanju zapisa na blogu. Tega zaključuje z mislijo:

Osebni ponos vsakogar od nas nosi v sebi tudi velik del poklicnega ponosa. Gre za preplet obojega, pa naj gre za inženirje, medicinske sestre, polagalce parketa, ploščic, zidarje, smetarje ali natakarje, kogarkoli.

Spoštovanje je temelj človekove pokončnosti. Odražati se mora v dobrem delu in v dobrem plačilu. V tem vrstnem redu, da se razume.

Oznake: , , , , ,
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]