Intervju z Jano Lumnus

V uvodi bom kratka in prepustila ta del tokratni intervjuvanki Jani Lumnus – Jlu.

Hejj, a lahko najprej pozdravim vse skupaj? Domačim ne bom mahala, ker se domnevno še ne motajo po blogosferi, pozdravila bi pa naš 8.a (ne čisto letošnji, letnik 1980/81), mojo učiteljico iz srednje šole (ne čisto popolnoma mojo, ampak mi je kar nekaj veselja povzročila, ko me je poslala na MRT po 4. letniku), in seveda vse moje drage soblogerje. Mah, mah, mah (vam maham, ja, tudi tebi mah). In za zvočno ozadje eden mojih najljubših komadov Terry Jacks: Seasons in the Sun.

Najprej ime bloga s polnim imenom in priimkom Jana Lumnus, nato sprememba v JLu. Čemu?
»Komu ali čemu?« ali »Zakaj ali čemu?« Hi, hi, no, k sreči se vprašanje ne nanaša na izvor mojega blogonima, tako da mi ni treba v podrobnosti, a v resnici je to ime že kar staro, nastalo pa je kot rezultat igračkanja z mojim pravim imenom, malo premetavanja črk, en majhen prevod, še ena mini rošadica in sem postala Jana Lumnus. Mišljeno je bilo kot pesniški psevdonim, ampak svojih pesmi še dolgo ne nameravam objavljati, zato je prišlo kar prav, ko sem se decembra lani lotila bloga. In ker imam doma najstnico, ki spremlja aktualno dogajanje na pop sceni, se kdaj tudi od nje nalezem kake informacije, pa mi je tako že pred časom razložila, da je JLo Jennifer Lopez. Na pol pozabljena informacija mi je nekega dne šinila na plano, ko sem opazila, da lahko svoj blogonim skrajšam podobno, in sem za hec temu posvetila celo zapis. In nekaj nadaljnjih dni malce uporabljala JLu kot podpis in si neprevidno drznila celo spremeniti uradno ime »Jana« v JLu… To pa je bilo ravno v času »nezemljanskega« razpisa, ko je svoj prostor pod bložkim soncem poiskalo kar nekaj običajnih smrtnikov in ena od njih je bila neka Jana. Kar zmrazilo me je, ko sem videla uporabljeno svoje dotedanje ime, a kriva sem bila sama. In ostajam JLu, na dolgo Jana Lumnus.

Zakaj si odprla svoj blog, kaj je bilo tisto, kar te je prepričalo?
Blogi so že nekaj let »in« in seveda se mi je ta pojem že dolgo valjal po mislih, tudi pri iskanjih po internetu sem večkrat naletela na katerega od njih, a priznati moram, da se v nobenega nisem toliko poglobila, da bi me navdušil. Bolj me je navduševala sama ideja, imeti na voljo eno majhno virtualno oglasno desko, na katero lahko v času verbalne driske lepiš svoje umotvore. Tudi take, ki se jih v real.life svetu morda ne bi upala dati na plano. Ideje sem že malo motala po glavi,… pa srečam na knjižnem sejmu eno prijateljico s faksa, s katero se že lep čas nisva načvekali, čvek, čvek, čvek, blog, čvek, čvek, … ena sama omemba njenega bloga v kako uro trajajočem čveku je bila dovolj, da sem njen blog poiskala in si rekla, pa začnimo. Prvi zadetek med ponudniki bloga je bil eDi, druščina se mi je zdela zanimiva in sem se lotila.

Se ti zdi, da so že ljudje dobro ozaveščeni o pomenu bloga, bloganju? Bi bilo potrebno na tem področju še kaj storiti?
Hi, hi, kakšen je pravzaprav pomen bloga? In za koga? Ničkoliko razmišljanj je že bilo objavljenih na to temo, jasno, da sem tudi sama o tem tuhtala čisto na začetku, pa potem ob kakem jubilejnem zapisu, … Mislim, da bi enako dobro živeli tudi brez bloga. Da pa vendarle nudi blog tista posebna mala zadovoljstva vzpostavljanja stikov z neznanimi ljudmi, kakršna so nekoč v davnih časih nudila dopisna prijateljstva. Ko so bili v Pionirskem listu oglasi: »Sem Mbuto Ogawe, zbiram znamke in razglednice z vsega sveta, imam 13 let in 14 bratov in sester, pišite mi v angleščini na naslov…«, ki me nikdar niso pritegnili. Poleg tega pa je preko bloga res včasih enostavno dobiti prijazen nasvet, kâko ramo, da se na njej izjokamo, pa tudi samo izlivanje sebe v blog lahko deluje terapevtsko. Pomembno je, da bložki stiki ne postanejo nadomestek za resnične stike, a celo, če se to zgodi, je še vedno bolje kot ne imeti nikakršnih stikov.
Kaj v zvezi s tem storiti? Največ dobrega naredijo vzpodbudne razmere pri ponudniku bloga, da ni poseganja v zasebnost, brisanja, da je servis zanesljiv, enostavno uporaben, a vendar varen pred spamom… in po drugi strani je vzdušje najbolj odvisno od blogerske družbe, ki se popolnoma spontano nekje oblikuje in zaživi. Tule v našem koncu blogosfere se mi zdi, da vse to kar deluje.

Zaradi česa bi lahko prišlo pri tebi in drugih ali nasplošno v blogosferi do blogomora; ukinitve bloga – »s tvojega neoblogizma«?
O tem sem že razmišljala. Sama bi to storila, če bi kak zlonamernež zlorabljal izpovedno vsebino mojega bloga v real.life svetu v zvezi z mojo resnično identiteto, ali če bi poskušal raztrobiti povezavo med mojima dvema identitetama. To bi zame delovalo kot dvernik (saj poznate Harryja): dotik bi me odnesel neznano kam. Blog bi verjetno ukinila. In se udejanila kje čisto drugje kot kdo čisto drug. A upam, da se to ne bo zgodilo. Drugače kar nekaj blogov odmre po naravni poti, bloger se pač naveliča, morda mu ta tip komunikacije ni po volji, ne najde pravega odziva, ali pa ga življenje prisili v to. A vtis imam, da je itak samo kakih 10% blogerjev res aktivnih, z rednimi zapisi, obiskovanjem in komentiranjem…

Tisti, ki te kot blogerko dobro poznamo, vemo, da si polna idej, dela. Pa vendar le, kaj dejansko počneš v realnem življenju?
Ja, tele blogerske ideje so me predvsem v prvih tednih kar poplavile. Pa še obdobje podaljšanih novoletnih praznikov je bilo in sem si to laže privoščila. Drugače pa sem nekaj idej resnično dobila kot trenutni preblisk, med pisanjem kakega komentarja, in jih potem malce inkubirala, pogosto v stiku s soblogerji. Bložki krožki, Prosti spis in foto delavnica (Fotofriki) so že bile take.
No, tudi v resničnem življenju mi ni dolgčas. Pravzaprav sem združila dve svoji ljubezni: rada delam z ljudmi in rada imam naravo. Prav ta kombinacija se mi zdi čudovita in ne eno ne drugo me samo po sebi ne bi zadovoljilo. Od prostočasnih aktivnosti pa je trenutno na prvem mestu vrt, ki me je pred enim letom, ko sem ga posvojila, zasvojil, kaj malega pa rožljam tudi v nekaj društvih. In ker sem se pred enim letom iz Ljubljane preselila v manjši kraj, se počasi skušam vživeti.

Na eDnevniku si uvedla med blogerji nov skupinski hobi – Prosti spisi. Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Oh, tole moje detece me pa kar naprej osrečuje. Čisto očarana sem bila, ko je shodilo, zdaj pa zanesljivo raca že tudi zunaj eDijevske blogosfere in združuje mavrico najrazličnejših ljudi z najraznovrstnejšimi pogledi na življenje, vesolje in sploh vse… In nam vzbuja ustvarjalni nemir, nas malček prisili k razmišljanju, tudi če se nam trenutno ne da, in preko branja in komentiranja ustvarja, oblikuje in vzdržuje mrežo sodelujočih blogerjev. In nam nekajkrat mesečno polepša večer, ko ob osmi uri nestrpno čakamo, kakšno béro bo ponudil tokratni naslov…

Pisala si tudi o priljubljenosti imen, modi imen v določenem času, … Kako vpliva ime Jana nate v družbi? In če bi zase izbirala ime, bi izbrala?
Hja, nekaj prijateljev iz real.life sveta zdaj pozna tudi že mojo blogersko identiteto. In sem prav zadovoljna, da lahko z njimi tudi v živo pokramljam o kakih bložkih temah, ne da bi se delala, da sem nanje naletela zgolj po naključju. In tem sem seveda znana tudi kot Jana. Prav prva med njimi, ki me je razkrila prej kot v enem mesecu, me je takoj povprašala, ali se moj blogonim nanaša na neko najino skupno prijateljico Jano, s katero smo pred davnimi leti preživeli številne čudovite dneve, kasneje pa popolnoma izgubili stik. Pa se ne. Res je Jana nastala po naključju. A ime mi je všeč in poleg že omenjene poznam vsaj še 3 druge in so vse fejst punce. Če bi se že morala preimenovati… bi morda res izbrala ime Jana, preprosto zato, ker sem se ga navadila. In je del mene že v njem.

Od kdaj veselje do fotografije?
Kar prišlo je, rada imam naravo in nekatere lepe prizore si pač želim shraniti.
Če pogledate na stran JLu na Flickr-ju, se vam bo odprla moja fotografska plat. Ne, ne, le hecam se, avtor te strani je Jorge Luna iz Barcelone in sem nanj čisto po naključju naletela, ker uporabljava enaki okrajšavi. Res pa sem našla kar nekaj sorodnih motivov. Morda kdaj kak zapis na to temo. Fotografiram nekako od 4. razreda OŠ, najprej z Beiretto, potem Praktico, zadnji trije so Canoni, s kvalitetnega zrcalnorefleksnega sem prešla na kompromisno rešitev med priročnostjo, enostavnostjo in kvaliteto. Z digitalcem sem posnela verjetno kakih 30.000 fotk, od tega vsaj 2/3 narave, a do Fotofrikov se pravzaprav nikoli nisem kaj dosti ukvarjala z motivi, slikala sem bolj dokumentarne fotke. Tako me je pripravljenost soblogerjev za sodelovanje v tej delavnici prijetno presenetila in veselim se nadaljnjih lekcij in medsebojnega ocenjevanja fotk. In kako malenkost bom teoretizirala tudi sama.

Česa se Jana boji in česa veseli?
Veselim se življenja, raznolikosti, malenkosti, ki nam lepšajo vsakdan, stikov z ljudmi, predvsem prijatelji,… O bojaznih mi je pa kar težko govoriti. Eno od mojih majhnih osebnih vraževerij je povezano tudi s tem, da besede lahko povzročijo dogodek,… in če je to neljubi dogodek, potem raje ne. No, vseeno bi lahko zase rekla, da nisem pretirano boječa, zdaj, ko sem velika, vsekakor ne, v otroštvu pa sem imela nekaj strahov, najbolj izrazit je bil strah pred samoto.

Če bi se lahko spremenila v žival, bi bila? In kaj bi bila, če bi se lahko spremenila v rastlino?
Žival,… hmmm, morda volkec. Saj ga poznate od mravljinčka Ferdinanda. Njegova ličinka je nevaren ropar, ki si v sipki mivki naredi lijak, na dnu katerega zakopana biva in obmetava mimoidoče žužke s kamenčki, da se kateri prikotali po pobočju lijaka v njeno lačno žrelo. In ko se dovolj naje in zrase, se prelevi v kačjemu pastirju podobno eterično bitjece, ki nežno plapolajoče prhuta naokrog in je popolnoma nenevarno. Volkec bi bila, ker se mi zdi tako nenavadno bitje, ne zato, ker bi se mi zdelo, da sem krvoločna kot njegova ličinka. Ah, med rastlinami pa ne bom kaj dosti tuhtala: kar samoperka bi bila. Skriva se v naslovu čudovite Tavčarjeve knjige, njeno latinsko ime pa je izpeljano iz Parnasa, gore pesnikov. Rase po vlažnih pustih travnikih in ko cveti, nam s svojimi velikimi belimi sivkasto progastimi cvetovi sporoča, da je prišla jesen. Moj najljubši letni čas.

Kako se najraje razvajaš?
S kako dobro knjigo. Odkar sem ponovno »odkrila« knjižnico, je bera bolj raznolika, privoščim si tudi kaj nepoznanega, nekaj zaloge je pa tudi doma na voljo. Lahko bi se označila za knjižnega molja po količini knjig, ki zbirajo prah po mojih sobah. In nekajkrat letno se načrtno odpravim v Maribor, v najboljši slovenski antikvariat (predsatvitev v postu vsekakor ob prvi priliki), Bukvarno Ciproš. In tam običajno »pade« kakih 10 knjig. No, tudi kako slastno hrano, kozarček dobrega vina, dišeč makjato, sveže zvito smotko… si kdaj privoščim za nagrado. In sprehodi, izleti in potovanja. Najlepši pa so mi trenutki z dobro družbo. In sem seveda sodi tudi moja devetarka.

Česa ne maraš pri ljudeh? Kaj točno te moti na ženskah in kaj na moških?
Ne maram hinavščine, zavisti, domišljavih butcev, laži, ritolizništva, konformizma, nenačelnosti, vzvišenosti, nadutosti, goljufanja, klevetanja, sprenevedanja, zahrbtnosti, hudobije, fanatizma, pohlepa, egoizma, razvajenosti, nekritičnosti, … in verjetno še česa. Te lastnosti so precej enakomerno razdeljene med ženske in moške. A s takimi, ki jih imajo, se ne ukvarjam kaj dosti. Če se le da. Če bi morala med temi lastnostmi izpostaviti bolj »ženske« in »moške«, bi bila verjetno hinavščina ženska, domišljavih butcev pa je več med moškimi. To so tisti, ki jim je nekoč nekdo (navadno mama) v otroštvu neprevidno rekel, da so pametni, a žal so dovolj butasti, da so to res verjeli, in se odtlej obnašali, kot da bi bili pametni…

In kaj bi ti vprašala mene?
O, Manca, sem te že mislila enkrat vprašati v komentarju: imam občutek, da imaš obdobja, ko si bolj otožna, in druga, ko te razganja. Se ti tudi tako počutiš?

Odgovor: Hvala za vprašanje in pravo presojo, res sem večkrat na čustveni lestvici zelo nizko ali zelo visoko, pač tako nekako doživljam življenje. No ja, moram priznati, ko sem nekje vmes mi je dolgčas; malo za šalo, malo pa tudi zares.

Soblogerji sprašujejo:

MALI SLONČEK: Na začetku svojega bloganja si omenila, da je bloganje podobno avtoštopu in da so sopotniki pri bloganju podobni avtoštoparjem. Jaz bi te vprašal. Življenje je enoprostorec, kateri ljudje so naredili nate največji vtis kot sopotniki na delu tvoje poti in koga bi z veseljem pobrala kot štoparja, da se ti pridruži na preostalem delu poti, po kateri potuješ s tem enoprostorcem?
Hmmm, na moje življenje doslej so vplivali moji partnerji, rekla bi, da kar vsi, neglede na kilometrino, in nekaj učiteljev, med njimi verjetno najbolj taborniški vodniki. V blogosfero sem prišla že (skoraj) oblikovana, a tudi v teh nekaj mesecih sem tu napaberkovala kup drobnarij, ki so vplivale na moje nadaljnje zorenje. Katere »štoparje« iz blogosfere bi si izbrala za pot v enoprostorcu? Hmmm, vprašanje je tudi, kateri bi bili to pripravljeni sprejeti? Takoj, ko bi začela z naštevanjem, bi morala pri nekem imenu tudi končati, ampak resnično ne bi želela, da bi kdo, ki ga ravno ne bi več omenila, mislil, da mi pomeni kaj bistveno manj. Če bi bil ta enoprostorec kot Noetova barka, bi bilo lažje, prostora za vse bi bilo dovolj, imeli bi klubske sobice za različne krožke, in kdor bi hotel, bi šel gor. Če bi pa kdo že želel narediti seznam, recimo na turistični agenciji, bi preprosto lahko štel komentarje… a spet bi kdo od nedavno »odkritih« po krivici odpadel.

RADIRKA: Ali je Jana ta trenutek zaljubljena in če jo daje pomlad?
Hi, hi, ta trenutek morda ravno ne, a kdo ve, kaj prinesejo nadaljnji dnevi. Vedno pa imam eno neuradno »top-listo«, in ko se smukam okrog koga s tega seznama sem pač malo bolj pozorna na signale, ki jih dobivam, in signale, ki jih oddajam… Vse naokrog cveti, rase, zori, ptički prepevajo, … čas je kar pravi. Zadnji dve moji zaljubljenosti sta se zgodili nekako konec aprila… In ko se zgodi, mi mora zaigrati refren Sinead O’Connor: Nothing Compares (http://www.youtube.com/watch?v=Z4maWqk0KqU) . Refren pravim. Vsebina je žalostna.

KLOTILDA: Nekoč je Jana omenila, da je bila perfekcionistka, da pa zdaj ni več. Meni se še vedno zdi, da vse, kar počne, počne sicer simpatično, s humorjem, venda še vedno perfektno, brez napak. Zakaj sama torej misli, da ni več?
Hmmm, to je ena od mojih privzgojenih reči, za katero sem do trenutka, ki ga omenjaš, mislila, da je edino zveličavna in edino pravilna. In to me je verjetno obremenjevalo. Mene samo in moja pričakovanja od drugih. In resnično je bil zame šok, ko mi je bila stvar predstavljena tudi kot morebiti negativna, kot ustvarjalec pritiska, napetosti, frustracij… in v trenutku sem to idejo sprejela in na podlagi tega nekoliko redefinirala svoj odnos do sveta. In nadalje je k temu prispevalo zorenje na delovnem mestu, stiki s sodelavci, vsakdanji stiki z ljudmi,… prek katerih sem postopno preoblikovala tudi sebe. In se nekoliko otresla obremenjenosti s perfekcionizmom, s tem pa postala tudi bolj tolerantna, odprta… in ko danes primerjam svoj odnos do soljudi z odnosom ljudi »iz istega gnezda«, kar ne morem razumeti, od kod vsa ta nakopičena negativna čustva, ki sem se jih sama uspela znebiti.
Ampak tu in tam se verjetno še vseeno zdim taka. Nekatere najbrž to odbije. In to popolnoma razumem in sprejemam. Ampak saj je v življenju vedno tako: človek je pač sestavljen iz kopice lastnosti, od katerih se drugemu zdijo nekatere dobre, druge slabe,… a le vse skupaj predsatvljajo prav tega človeka. In lahko ga sprejmeš ali zavrneš v paketu.

SKALA PRAVA: Kaj je bila prej, Kura ali Jajce ali drugače povedano, kakšna je bila Jana pred eDijem in kakšna se vidi sedaj? Aja pa pazi, nisem napisal kaj je BILO prej, ampak kaj je BILA prej:)))
Hmm, se sploh še spomnim? No, saj ni tako davno. Predvsem sem imela eno samo identiteto in mi je bilo zaradi tega v življenju morda lažje. Po oblikovanju JLu identitete sem resnično tu in tam za trenutek v zadregi, saj se mi življenje odvija nekako dvotirno in so vsebine, ki sodijo le na enega od teh dveh tirov. Prav vesela sem, da me je nekaj najbližjih prijateljev že razkrilo (ali pa sem jim pri tem pomagala sama), saj tako vsaj v komunikaciji z njimi ne potrebujem več opreznosti. Kar se vpliva na izrabo prostega časa tiče pa: hitro sem ugotovila, da moram preiti na fiksno ceno za dostop do interneta, saj je telefonski račun nenavadno narasel. Tisti najbolj pasivni prosti čas, ki sem ga preživljala tudi pred televizorjem, je zdaj skoraj v celoti nadomeščen z bloganjem. Malce zažira bloganje tudi druge aktivnosti, npr. branje, kar moram popraviti. Domača opravila sem si pa malo bolje organizirala.
In za konec: ah, toliko bi še rada povedala, pa nič ne de. Blog prenese vse. Še več kot papir. Recimo na papir težko daš štiklc, pa če ti je še tako všeč. Kot recimo pesem ruskih ciganov, najbolj znana v izvedbi Mary Hopkin: Those were the days.

Jana hvala za sodelovanje, zanimive odgovore. Pa le privošči si večkrat knjigo, pesem, …

Mali Slonček, Klotilda, Radirka in Skala Prava tudi vam hvala. Zanimivo je bilo pričakovati, kakšno vprašanje boste zastavili in kot tisto eno, kaj vas najbolj mika.

Intervju pripravila:

Manca Čuješ

Odgovarjala:
Jana Lumnus – JLu