Notranjepolitični pregled: Sivo leto 2009
(Piše: Sašo Ornik) Ko se ozrem nazaj na leto 2009, me preseneča, kako so stvari dejansko ostale stabilne, kako se nič ni v resnici spremenilo, pa čeprav je gospodarstvo strmoglavilo, čeprav so delavci zasedali tovarne in so giganti preteklosti propadali ali se tresli in se je armada brezposelnih večala iz meseca v mesec. Niti Pahorjevi spodrsljaji, niti Golobičev greh pod imenom Ultra, niti nenehni opozicijski napadi, niti sporazum s Hrvati, niti izbrisani, nič ni tako zamajalo Slovenije, da bi si lahko rekli, glej ga no, zdaj bo pa res vse drugače.
Janez Janša je sicer nekaj obljubljal drugo republiko, ampak kakšnih posebnih premikov resnici na ljubo ni videti, pa vsi Ertli gor ali dol. No, pravijo, da bo naslednje leto podobno slabo kot letošnje in tudi proteste nam obljubljajo.
Že na koncu leta 2008 je bilo jasno, da se proti nam vali strašen val globalne gospodarske krize. Medtem ko ga je Borut Pahor dobro videl in izpostavljal že med predvolilno kampanjo, ga je takrat še predsednik vlade Janez Janša gladko zanikal, čeprav je bilo že povsem jasno, kako zelo hudo se bo vse obrnilo navzdol. Ko se tresejo ZDA, potem majhnim državam, kot je Slovenija, ne more biti lepo in se ne morejo izogniti pretresom, ki zadevajo ves svet. To na našem izredno povezanem planetu preprosto ne gre, pa naj vam kdo še tako laže, da je mogoče z dobrim delom v Sloveniji preživeti propad največje gospodarske sile. Če se bodo sesule ZDA, in kdo ve, če se nam pod Obamo to v prihodnjih letih ne utegne zgoditi, potem niti genij ne bo več rešil slovenskega gospodarstva.
No, končno se vsaj pogovarjamo o resnih temah. Vsaj malo. Ne o reševanju meje s Hrvaško, o tej majhni težavici iz katere so nam naredili boj za sveto slovensko zemljo. Ne o vseh malih in velikih lažeh politikov. Ne o vseh malih spodrsljajih vlade in opozicije, o dnevni politiki, ki pogosto nima nobene zveze z realnostjo, ampak je naravnana le na pridobivanje glasov. Pač pa o tem, kar nas vse drži pokonci. O gospodarstvu, o menedžerjih, o delavcih, o podjetjih, ki dobiček imajo pa ga nočejo deliti v obliki višjih plač vsem zaposlenim in o tistih, ki nimajo nobene prihodnosti in morajo zato umreti. O Gorenju, o Muri, o Preventu, o krizi vrednot, ki nas pretresa še mnogo huje kot nizke plače, pokojnine in brezposelnost, o tem da nekatere ni niti malo sram živeti v izobilju in to na račun davkoplačevalcev, od katerih mnogi živijo v pomanjkanju.
In to je zanimivo. Slovenija, kakor da ne bi bila v krizi. Trgovine so še vedno polne, vse lepo deluje naprej, medtem pa cela pokrajina gleda propadu v oči. Mura je bila že dolgo obsojena na propad, ker ni proizvajala nečesa, kar bi veliko ljudi rado kupovalo, ali bi si bilo sposobno privoščiti. Ko je prišla kriza, se je zlomila, vlada pa ni bila več pripravljena denarja metati v sod brez dna, saj tudi ni imela od kod vzeti. Proračun ima že tako ali tako ogromno luknjo. Na žalost Prekmurje nima samo enega problema, pač pa se težave tam kar množijo. Saj ne, da tudi drugod ne bi bilo hudo.
Pa kljub temu fasada delujoče države ostaja, kljub temu ni ne nasilja, ne prevratov, ne revolucionarjev in ob vsem nezadovoljstvu smo imeli le nekaj malega jeze v Muri in Gorenju, le iskrico tu in tam. Fasada je kvečjemu malo počila, ljudje so pokazali, da vedo, da sindikati ne delujejo, Bobincu so žvižgali, ko si je drznil reči, da je s svojo plačo v istem čolnu kot zaposleni s tistimi ubogimi štiristo evri, nekaj so vpili in se razburjali. Eni so nekaj malega dosegli, drugi so preprosto šli domov in to je tudi vse. Elite, ki so bile na vrhu prej, so tam ostale in nič ne kaže, da se pripravljajo na kakšne temeljite spremembe, ki bi v družbo vpeljale več pravičnosti, ki bi voz pognale naprej, prej se pripravljajo, da znova popravijo fasado, večino pa pustijo, naj ždi v apatiji in se tolaži z minimalnimi povišanji plač, če že imajo takšno srečo.
Saj veste, demokracija potrebuje določeno mero apatije. Kam pa bi prišli, če bi se vsak aktivno ukvarjal s politiko. Potem večina politikov ne bi dolgo vzdržala pri koritu, tajkuni pa ne bi mogli živeti na davkoplačevalskem denarju in se potem ponašati, kaj vse so že dosegli.
Ne, naš državni kapitalizem nima alternative. Tu je tista največja težava. Elite nam alternative seveda ne bodo ponudile, ker dobro živijo v sistemu, ki so ga ustvarjale preteklih dvajset let.cTo je sistem zvez in poznanstev, deljenja državnega denarja, trepljanja po ramenih, druženja po raznih klubih. Zvezde in zvezdice vseh vrst, ki nam medtem v velikem zabavnem cirkusu skačejo pred očmi ali nas nagovarjajo preko radijskih valov in živijo na naši neumnosti, skrbijo, da nam se vsaj malo razvedrimo. In se ne sprašujemo kakšnih relevantnih vprašanj. Le poglejte si Kmetijo, njeno gledanost, njen uspeh. Le poglejte si Damijana Murka, ki se je pri Hribarju celo vprašal, kdo je večji klovn. Rekel je, da nekdo dela za tekočim trakom, v tovarni in za to dobi tistih nekaj sto evrov, on pa lahko nastopa, tudi če se vsi norčujejo iz njega in zato v pol ure ali uri dobi enako vsoto. Res, kdo je tukaj bebec?
Potem imamo še študentarijo, ki sanja o samorealizaciji (to se pravi, ali bodo imeli lepe pisarne in dovolj denarja za potovanja in dovolj prostega časa za svoje hobije) in se je pripravljena upreti le, če jim kdo hoče vzeti bone za malico.
Na žalost nam alternative ne ponuja niti delavstvo, tisto, ki je pred stoletjem imelo svoj revolucionarni naboj in je lahko spreminjalo svet. Zdaj je ali apatično, ali pa besno in brez ideje, kako stvari spreminjati. Na kratko, ne vzklikajo enemu iz svojih vrst, naj prevzame oblast, ker ne vedo, kako vladati, pač pa le zahtevajo, da jim vlada nekdo drug, človek elit, le da sposoben. Tako se ne nič ne more res spremeniti.
Če smo že pri tem, nekaj energije so pokazale predvsem ženske, delavke, medtem ko so moški stali bolj v ozadju. Nič čudnega, da je Marcel Stefančič v Mladini prav slovenske delavke označil za osebnost leta. Se mu pridružujem in dodajam, da so bili dogodki okoli Mure in Gorenja najpomembnejši v tem sivem letu. Pokazali so nam, da pod površjem vre, da pa ni nikogar, ki bi to vrenje znal izkoristiti. Od nikoder ni junaka z jasnim pogledom v prihodnost, ki bi prinesel upanje in bi znal mobilizirati množice in jih potem povesti na pot v drugačen svet. Vse ostaja sivo, apatično, nemočno, svet je takšen kot je, ljudje se zapiramo vase, smo sebični, apatični in samozadostni in vsi buljimo v predstave, ki nam jih naši gospodarji slikajo pred oči, da bi bili še naprej tiho. O sanjah, željah, upih, težavah, hrepenenjih vseh tistih delavk, ki so junaško zahtevale višje plače v Gorenju, nam ne bo nihče kaj veliko poročal.
Pa veselo 2010! Bo podobno kot 2009.
Sašo Ornik
Sašo Ornik – Jin je uveljavljeni blogerski politični komentator, avtor bloga Jinov svet. Na Drugem svetu kot gostujoči bloger spremlja aktualno politično dogajanje v Sloveniji in svetu.
Arhiv kometarjev Saša Ornika na Drugem svetu