Ali potrebujemo strukturne reforme?

Danilo Kozoderc 08:15, 21. jul 2009

(Piše: Danilo Kozoderc) Govorjenje o strukturnih reformah zveni zelo zapleteno. Samo poimenovanje nam ne pove veliko o vsebini pojma. A ker o tovrstnih reformah govori predsednik vlade Pahor, so verjetno s tem mišljene konkretne spremembe, ki bodo med drugim pomagale državi iz krize in morda celo prispevale k trajnostnemu razvoju. Da, seveda takšne reforme pa potrebujemo.
Veliko vprašanja pa je, kaj bi s strukturnimi spremembami radi dosegli in katere elemente strukture spreminjati, da bodo do tega pripeljali.

Potrebujemo reforme, kjer ne bomo samo govorili o gospodarski rasti in se zelo žalostno držali, ker pada. Morda bo rast zamenjala kakovost. Ko enkrat odrastemo, nehamo rasti v višino. In vsaka nekontrolirana rast v odraslosti je patološka, razen osebne rasti. Potrebujemo vzpodbude za trajnostno naravnanost. Trenutkovna ekonomika se mora posloviti in pustiti mesto trajnostni ekonomik.

Potrebujemo tudi takšne spremembe, ki bodo onemogočile skoraj desetletno životarjenje Mure, ne da bi se kaj res konkretnega spremenilo. Država je občasno le dajala denar. To pa seveda ni strukturno reševanja tega problema.

Potrebujemo reforme, ki bodo ustvarjale pogoje za ohranjanje otroške ustvarjalnosti in razvijanje inovativnosti, ki bo lahko odlične ideje pripeljala v življenje.

V slovenski izdaji Le Monde Diplomatique sem v reportaži o Danski prebral, da daje veter 20 % vse potrebne električne energije in vetrne turbine so posejane po vsej deželi. Zastavili pa so si cilj, da bi do leta 2025 50 % danske elektrike prihajalo iz obnovljivih virov. Dancem je jasno, kaj hočejo. Verjetno so tudi premislili, kaj takšen razvoj na dolgi rok pomeni zanje. Predvidevam, da se različna Volovja rebra tam ne dogajajo. Seveda ne želim povedati, da mora Slovenija slediti Danskemu primeru izkoriščanja vetra. Ne! Samo fokus potrebujemo.

Zdravstvena, pokojninska, javnofinančna, socialna, šolska in še kakšna reforma so gotovo orodja, s katerimi lahko država doseže velike spremembe. To drži. A vedeti moramo, kam hočemo. Ne samo vlada, ampak ljudje. Vedeti moramo, da so na voljo različne možne poti. Različne bolj ali manj reformne poteze vlade delno prispevajo k temu, po kateri poti bomo šli. Ko je bila Južnoafriška republika na prelomni točki, so se lotili izdelave scenarijev razvoja. Stvar je bila zelo odmevna in vsi so vedeli za te scenariji in tudi razmišljali o njih. In na koncu so se odločili za pot, ki je Južnoafriško republiko pripeljala do izjemnega razvoja.

Ko opazujem razprave o reformah, se zdi, da so udeleženci vedno vsaj na dveh straneh. Pogosto pa še na več: vlada, opozicija, sindikati, delodajalci, uradniki, ljudstvo. Eni govorijo tisto, kar mislijo, da želijo drugi slišati. Drugi govorijo samo iz lastnega zornega kota. Potrebujemo pa dialog. Priložnosti, ko bodo posamezniki stopili iz kroga svoje strukture in uspeli tudi pogledati s stališča drugega. Potrebujemo ustvarjalni tok, ki je posledica skupinske ustvarjalnosti, o čemer govori Teorija U.

Če me sedaj vprašate, katere in kakšne strukturne reforme bi pripeljale vsaj k rezultatom, ki jih izpostavljam v tem prispevku. Ne vem! Vem pa, da bi z ustvarjanjem prostora dialoga uspeli fokusirati skupne slovenske cilje in vizijo in tudi odkriti precej dobre poti, ki do tja vodijo. To je pravzaprav tista strukturna reforma, ki jo potrebujemo.

Danilo Kozoderc

Danilo Kozoderc je univ. dipl. inž. elektrotehnike ter prof. sociologije in filozofije. V svojem podjetju Vizor sledi motu “Odpiramo prostor za učenje in inovativnost.“ Ukvarja se predvsem z vzpodbujanjem inovativnosti in graditvijo sodelovalnega okolja v podjetjih. Obiščite ga na njegovem blogu Prihodnost in vodenje.