Ob odhodu Saše Vujačića: kdo bo dal koš?

(Piše: Klemen Kladnik) Blog  je bil planiran za tik pred začetkom EP, vendar so dogodki preteklih dni »zahtevali« ponovno pisanje. 

Saša Vujačić ne bo videl Evropskega prvenstva. Novica, ki je in ni šokirala, ki je in ni razdelila slovenske športne javnosti. Eni pravijo »bravo Zdovc«, drugi niso tako navdušeni.

Mene novica ni presenetila, nisem pa niti navdušen nad situacijo. Najprej zato, ker imam občutek, da si Zdovc rad »gradi« avtoriteto s tem, da enega od boljših igralcev napodi stran. Tako je bilo v Olimpiji z Miličem, tako je zdaj podobno z Vujačićem. OK, ni nujno da je Vujačić »en boljših« igralcev v reprezentanci, je pa sigurno en svetovno bolj prepoznavnih – nenazadnje je aktualni NBA prvak. Pustimo ob stran vlogo, ki jo je imel v Lakersih – se ne spomnim, da bi se kdo pritoževal nad vlogama Udriha in Nesterovića, ko sta dobivala prstane za naslov s San Antoniom.

Vzporednice med »akcijo Milić« in »akcijo Vujačić« so več kot jasne – oba sta bila med boljšimi igralci, oba sta bila medijsko med bolj eksponiranimi, oba sta se vračala po poškodbah, oba se »nista sposobna vključiti v sistem«. Pri obeh je nekoliko sporen tudi način »odpisa« – Milića se je maltene degradiralo na status zadnjega mladinca, ki se ga ne uspe spraviti v koncept (karkoli bi že to pomenilo), Vujačiću pa naj bi Zdovc poslal SMS, da se želi pred treningom z njim pogovoriti. Ne vem – ali sem jaz malo staromoden ali pa sem samo čuden – SMS mu je poslal?! To počnejo zaljubljeni srednješolci – si pošljejo SMS, če se lahko dobijo 10 minut pred poukom! Pokliči človeka po telefonu in mu povej »Saša, pridi 15 minut prej, se morava nekaj pogovoriti«. Ne pa SMS »Oj, prid prosim 15 minut prej, da se neki pomeniva. Čau, J«.

Tisto kar me res moti je dejstvo, da nihče ni povedal PRAVEGA razloga za odhod Vujačića iz reprezentance. Vse je to politika celofana s katero si kao kupiš mir, v bistvu pa samo postaviš poligon za špekulacije.

Zaostanek v pripravljenosti sigurno ne more biti PRAVI razlog. Se strinjam – ni primerno primerjati Smodiša in Vujačića. Smodiš je nominalno in predvsem karakterno DALEČ prvi igralec Slovenije in tudi na eni nogi ga je vredno imeti v ekipi. Zaradi mene tudi brez treninga! Smodiša se čaka, tu ni debate. Ampak tako Smodiš, kot recimo Udrih sta izpustila precejšen del priprav zaradi poškodbe. Koliko sta lahko bolje pripravljena od Vujačića? Malo možno. Če je merilo število treningov oz. zmožnost prilagoditve na sistem igre, potem visi vsaj še Beno, če ne celo Smodiš.

In spet smo pri sistemu igre – Milić je moral iz Olimpije, ker se ni uspel prilagoditi, za Vujačića pa so nekako vnaprej predvidevali, da se ne bo uspel prilagoditi sistemu. Vsaj tako jaz razumem izjavo Zdovca, ki je rekel (kopirano) : »Tako Saša Vujačič, kot vodstvo reprezentance kot jaz sam smo naredili vse za to, da bi se Saša po poškodbi enakovredno priključil ekipi in nazadnje zaigral na letošnjem evropskem prvenstvu. Žal je ves naš trud preprečila njegova poškodba, zaradi katere sem presodil, da je oziroma, da bi Sašu zmanjkalo časa za kakovostno prilagoditev na naš način igranja«

Komaj čakam, da vidim ta »način igranja«. Če se je Vujačić uspel prilagoditi na »triangle offense«, ki ga igrajo v Lakersih in ki velja za enega bolj zapletenih sistemov, potem ni vrag da se ne bi prilagodil na »pick and roll« z vrha. Zaenkrat namreč odlično skrivamo sistem. Če sem bil v prejšnjem blogu še malo prizanesljiv in sem upal, da imamo dovolj časa za kvalitetno pripravo na EP, sem po muki proti Bolgarom že bolj skeptičen. Ne da bi bili Bolgari slabi – daleč od tega. Bojim se samo, da se ni kaj bistveno napredovalo od turnirja v Španiji – do EP je samo še teden dni. V enem tednu pa nekih čudežev ne gre pričakovati.

Odločitev je seveda trenerjeva, lahko se z njo strinjamo ali pa ne. Zdovc je edini, ki bo nosil odgovornost za rezultat – jaz bi sicer še malo počakal, dal Vujačiću priložnost še na vsaj dveh tekmah v Mariboru, potem bi se odločil. Tako je Vujačiću onemogočil igranje pred domačo publiko – kar je spet svoje vrste degradacija. Že res, da reprezentanca ni privatna igrača in da je določene odločitve pač potrebno sprejeti, pa če to pomeni, da bo nekdo za kaj prikrajšan ali na koncu užaljen.

Da pa se javno pove, da igralcu zmanjkuje časa za uigravanje, temu istemu pa ne ponudiš VSEH možnosti, da bi se uigral je pa vsaj netaktno, da ne rečem neresno. Saj ni bil ponedeljek rok za oddajo spiska reprezentantov. Če ni bilo nekih hujših prekrškov s strani Vujačića, potem je bilo edino korektno, da se da igralcu priložnost. Vujačić poštene priložnosti niti ni dobil. 8 minut proti Litvi, 12 proti Španiji in 10 proti Veliki Britaniji pač ni priložnost. Mogoče za kakega mulca, ki so mu to prve minute – nikakor pa ne za igralca, ki se vrača po poškodbi in ki bi se MORAL uigrati z ekipo. Pripravljalne tekme so namreč namenjene prav temu – da se igralci pripravijo, da se uigrajo. Rezultat je postranskega pomena. Če že skrivamo VSE akcije in igramo samo tisto, kar se povečini igra v slovenskih ligah (pick&roll z vrha in diamant), potem bi bilo korektno omogočiti Vujačiću uigravanje. Če bi dobil pošteno priložnost in ne bi šlo, potem »evo ruke«, ni šlo, hvala lepa. Tako pa so izgovori o »neuigranosti« neresni. Nenazadnje mora trener poskrbeti, da so igralci uigrani.

Če je Vujačić slučajno naredil kaj, česar ne bi smel, če je prekršil kako »interno pravilo«, če je bilo njegovo obnašanje nesprejemljivo – potem je korektno, da se to tako pove. Spet sem pri celofanu – če poveš stvari na pol, nedorečeno potem ustvariš odlično »klimo« za špekulacije, za negativno energijo. Če pa se pove »Saša je to in to, delal tako in tako,…kar je popolnoma nesprejemljivo in ga za to ni več v ekipi«, potem je to to. Ko pa govorimo o neuigranosti, po drugi strani pa se igralcu ne da resne priložnosti, potem ima vse skupaj precej neroden okus.

V prvem blogu sem zapisal, da me skrbi pomanjkanje pravih strelcev, da mi manjkata Bečirović in Ožbolt, da upam da se Vujačić vrne. Trenutno namreč kaže, da smo ostali brez pravih strelcev z zunanjih položajev.

Kaj nas čaka v taki sestavi so nam nakazali angleži, ki so se postavili v zono in tekmo dobili. Če so se angleži uspešno postavili v zono, potem se bodo španci in srbi še lažje in bolj kvalitetno. Kdo bo dal koš?

Vzel sem si nekaj minut in na papir spravil statistike pripravljalnih tekem slovenske reprezentance (razen dveh tekem s Hrvati, ker uradne statistike nisem našel!). Pod drobnogled sem vzel met iz igre zunanjih igralcev, ker menim da bomo tukaj imeli največ težav. Kot že enkrat napisano – imamo 3 vrhunske organizatorje igre (za nameček so vsi levičarji!), nihče od njih – kot tudi ne ostali, ki so kandidati za zunanje pozicije – pa ni klasičen ostrostrelec, vsaj v svojih ekipah nimajo te vloge. Seveda znajo zadeti od daleč, ni pa to njihova primarna naloga. Pravega »sniperja« žal ne vidim, statistika pa to potrjuje.

V pripravljalnih tekmah imamo met za 2 točki 54% (brez tekme z Grčijo), zunanji igralci (med njih sem štel Lakoviča, brata Udrih, Dragiča, Klobučarja, Domna Lorbka in Nachbarja) pa mečejo 50%, kar je dobro. Težava se pojavi pri metih za tri točke, delu igre, ki ga bomo nujno potrebovali, če bomo hoteli premagati »povprečneže, ki se bodo postavili v zono«. Za intermezzo – Jure Zdovc je letos postregel s komentarjem, da je zona obramba malih ekip! Upam da se pripravljamo na »obrambe malih ekip«.

Torej – za 3 točke je trenutno (pred tekmo z Grčijo!) met vseh igralcev 31%. Zunanji igralci – 26%! Lakovič, Nachbar in D.Lorbek, ki so zmetali največji delež metov za tri točke niso niti na 30% izkupičku metov! Upam, da se nam ne bo kolcalo po Vujačiću.

Precej skrbi recimo izjava Bena Udriha: »Vedno sem trdil, da bi morala biti določena prva peterka, vse ostale vloge pa jasno razdeljene. Tega zaenkrat še ni. Selektor ima na voljo še 14 igralcev, zato je še veliko preizkušanja«. Če vloge zdaj niso jasno določene, potem imamo problem. Teden dni pred začetkom EP naj vloge še ne bi bile razdeljene, še vedno naj bi se eksperimentiralo. Ne poznam situacije znotraj ekipe, ampak – kot »povprečna javnost« vidim kar vidim in si lahko ustvarim svojo sliko. Še posebej, če se »me« fila s floskulami o odličnem vzdušju, o tem kako »vsi dihamo za enega«. To je vse larifari, če se ne vidi na igrišču.

Kako na igrišču vidim »odlično vzdušje«? Meni recimo veliko pove »malenkost«, ko se nekdo od igralcev znajde na tleh, ko pade, se spotakne. Ali soigralci skočijo do njega in mu pomagajo na noge? Če ni takoj 3 soigralcev okoli njega, da mu pomagajo na noge, potem ni treba razlagati o vzdušju, ker težko verjamem da je. Ja, je banalna malenkost, ki pa pove veliko.

Teden dni do evropskega prvenstva pa imamo več vprašanj kot odgovorov. Skrajni čas je, da se stvari postavijo na svoje mesto.

Klemen Kladnik

Klemen Kladnik je nekdanji košarkar, zdaj košarkarski trener in pisec strokovnega bloga na slovenskem košarkarskem portalu kosarka.si. Kot gostujoči bloger na Drugem svetu spremlja aktualno košarkarko dogajanje.
Arhiv Kladnikovih zapisov na Drugem svetu.