Analiza primera Terri Schiavo

V Sloveniji je izvajanje evtanazije z zakonom prepovedano, zato sem za primer analize poročanja o evtanaziji izbrala primer Američanke Terri Schiavo, ki je eden najodmevnejših tovrstnih primerov v vsej zgodovini poročanja o evtanaziji. Schiavova se je 25. februarja 1990 pri 26 letih zgrudila po srčnem zastoju in doživela hudo prizadetost. Njeno življenje v komi je potekalo umirjeno vse do leta 1998, ko je njen mož Michael vložil zahtevek za odstranitev cevke za hranjenje in s tem sprožil sodno bitko s Terrijinimi starši. S tem so dobili novinarji z vsega sveta, tudi slovenski, odlično kost za glodanje, ki se je po letu 2000 stopnjevala z burnim dogajanjem na ameriških sodiščih. Vrhunec je dosegla spomladi leta 2005, ko je svetovna javnost prek množičnih medijev dobesedno spremljala umiranje 41-letne Američanke, ki je zadnjih 15 let vegetirala.

Slovenski novinarji so pri poročanju o primeru Terri Schiavo zavzemali različna stališča. Večinoma so problematiko evtanazije osvetlili z različnih zornih kotov. Zajeli so tako medicinske, pravne kot tudi etične vidike, versko obarvani pa so, resnici na ljubo, ostali v ozadju. Kot primer kršitve komunikacijske pravice sem izbrala prispevek s portala 24ur.com z naslovom Burne razprave o evtanaziji, ki je bil objavljen 25. 1. 2005 (Internet 1).

Zakonodaja se opredeljuje proti evtanaziji, saj jo s številnimi zakoni zavrača oziroma onemogoča njeno legalizacijo. Pravniki sicer opozarjajo, da so primeri, ko želijo ljudje s smrtjo prekiniti svoje nevzdržno trpljenje, tako različni, da jih je težko povzeti v zakonski predpis, ki bi ustrezal vsem in ki ne bi porušil jeza oziroma odprl možnosti zlorab.

Andraž Teršek (Teršek v Mlinar 2005: 287, 288) je analiziral ustavne, kazenskopravne in etične okvire v Republiki Sloveniji v zvezi z evtanazijo in omenil naslednje: 17. člen Ustave RS, ki govori o nedotakljivosti človeškega življenja, 18. člen, ki govori o prepovedi mučenja, ponižujočega kaznovanja in izvajanja medicinskih ali drugih znanstvenih poskusov brez svobodne privolitve prizadetega, 21. člen, ki govori o varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, 34. člen, ki govori o pravici do osebnega dostojanstva, in 51. člen, ki govori o pravici do zdravstvenega varstva. Evtanazijo v Sloveniji pa regulirajo še členi Zakona o zdravstveni dejavnosti, Zakona o obligacijskih razmerjih, Kazenskega zakonika RS ter Kodeksa medicinske deontologije Slovenije.

Novinarsko poročanje o evtanaziji opredeljuje tudi Kodeks novinarjev Slovenije iz leta 2002 (Internet 2), ki v tretjem sklopu govori o splošnih etičnih normah, 20. člen kodeksa pa zapoveduje: »Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij in fotografij škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.«

Nespoštovanje pravice posameznika do zasebnosti je glavni očitek, ki ga lahko očitamo novinarjem pri poročanju o Terri Schiavo, saj niso spoštovali tretje dimenzije komunikacijskih pravic, med katerimi najdemo tudi pravico do zasebnosti. Schiavova namreč ni (bila) javna osebnost in novinarji sami so v tem primeru ustvarili javni interes, ko so vdrli v njeno zasebnost in jo dejansko spreobrnili v javno osebnost. Razsežnosti primera Schiavo so bile tako velike, da so ga spremljali milijoni ljudi po vsem svetu. Za tem pa stoji senzacionalizem, ki je namenjen pridobivanju bralcev in ustvarjanju dobička, kar kodeks obsoja. Novinarji so prekoračili mejo med pravico posameznika do zasebnosti in pravico javnosti do obveščenosti, saj so slednjo postavili pred zasebnost, česar v primeru Terri Schiavo ne bi smeli narediti. Kršili pa so tudi 22. člen Kodeksa, ki pravi: »Posebno obzirnost mora pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, osebah z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugih huje prizadetih ali bolnih.«

Novinarji navadno ne predstavljajo lastnih stališč, ampak »zrcalijo« stališča družbe v določenem kraju in času, pri poročanju pa morajo slediti odgovornostni etiki, ki jim zapoveduje spoštovanje osebe predmeta novinarskega upovedovanja, vira informacij, naslovnika in tudi novinarja. Zaključim lahko s trditvijo, da poročanje o primeru Schiavo ni bilo legitimno; sicer so novinarji predstavljali različne etične vidike evtanazije, vendar pa so z njimi posegali v zasebnost osebe, ki ni bila javna, oziroma so jo s poročanjem naredili javno. 

Manca Čujež