Druga republika ali prva monarhija?

»Ljudem je dovolj politikantskega kupčkanja. Čas je za ustavne spremembe, čas je za drugo republiko.« Stavka zvenita znano in se logično vsebinsko dopolnjujeta, pa vendarle se zdi, da sta v skupen kontekst zgolj porinjena. Hvalabogu, da je temu res tako, saj sporočilnost združene povedi ni le logična in znana, ampak tudi nevarna za slovensko strankarsko demokracijo, ki že nekaj časa umira na obroke.
 
»Ljudje imajo dovolj političnih strank, zato so volili Zorana Jankovića in njegovo listo,«  se glasi prevod zmagoslavnega vzklika novega-starega ljubljanskega župana iz Jankovšćine v pristno slovenščino .
»Čas je za ureditev, v kateri bom lažje osvojil oblast in vladal,« je prevod izraženega upanja  nekdanjega premiera ob kolapsu vladanja aktualne oblasti.

Janković in Janša, velika nasprotnika in protagonista, imata skupnega več, kot si oboževalci enega ali drugega drznejo priznati. Oba sta močni, avtoritativni osebnosti z izredno polarizirano ljudsko podporo, izraženo bodisi v obliki najzvestejše ljubezni, bodisi na način zagrizenega nasprotovanja.  Po strogem pravilu obratne sorazmernosti seveda – kdor ljubi Jankovića, hkrati sovraži Janšo in kdor ljubi Janšo, obenem sovraži Jankovića. Srednje poti ni, ne obstaja. Ste že kdaj naleteli na človeka, ki bi oboževal ali zavračal oba hkrati in enako, ali bi do njiju imel vsaj nevtralen odnos? Če Pero orgazmira v eter ob TV prenosih iz Zokijevih Stožic, se mu ne premakne v čast ljubljenemu vodji in če je ob misli na JJ Evin figov list dodobra ovlažen, jo »Adam« iz močvirnega edena pušča povsem frigidno.

Podobnosti med J in J pa s tem še ni konec. Oba sta med zaslužnejšimi za preporod vsak svojega velikega projekta nacionalnega pomena, oba naj bi ob tem tudi dobro zaslužila, a hkrati to zanikata in s svojim načinom življenja tega tudi ne potrjujeta. Oba sta usmerjena k učinkovitosti, ne dopuščata demokracije pri sprejemanju odločitev in držita strogi red enotnosti med najbližjimi sodelavci. Oba sta športna navdušenca, vedno stilsko urejena in mojstra javnega nastopanja.

Vse to jima gre zelo v prid, saj poosebljata značilnosti rojenega voditelja, karizmatika, kakršnim ljudstvo zaupa in se ob njih počuti varno. Ob narcističnem in neodločnem Pahorju to prihaja še bolj do izraza, zato večinska ljudska želja po razpustu parlamenta in ustoličenju novega narodnega liderja ni nobeno presenečenje. 

J in J imata skupnega še nekaj. Vsak zase namreč čutita, da prihaja čas, ko bi stvari lahko prevzela v svoje roke. Ob blamaži Pahorjeve vlade svojo priložnost vidita v krizi strankokracije in pregovornem razočaranju Slovencev nad aktualno politiko. Iz tega črpata navdih za propagiranje (uveljavljanje?) novosti v načinu vladavine, ki jima sedaj ne leži povsem. Jankovića, nevajenega sprejemanja drugačnih mnenj in kompromisov, mori strankarska ureditev slovenske politike, Janšo pa sodniški lobiji in komplicirano vzpostavljanje izvršilne veje vladanja. Janković tako razmišlja, kako bi se na oblast povzpel brez nepotrebnega izpostavljanja na parlamentarnih volitvah, Janša pa, kako zagotoviti dvotretjinsko zmagovalno večino za ustavne spremembe, potrebne za »drugo republiko«.

Težnje enega in drugega so  v okviru normalno delujoče parlamentarne demokracije legitimne, a praktično neizvedljive.  Težava pa nastane, ko zaupanje državljanov v obstoječe demokratične institucije pade tako nizko, kot je to trenutno v Sloveniji.  Vlada, državni zbor, sploh pa politične stranke so po javnomnenjskih raziskavah skoraj brez ugleda. Delno so za takšno stanje krivi ljudski odposlanci sami, v veliki meri pa je to posledica kontinuirane medijske gonje napram akterjem institucij parlamentarne demokracije.

V medijih večinoma prebiramo hujskaške članke proti poslanskim in ministrskim privilegijem,  problematizirajo se plače, poslanska imuniteta, službena potovanja, prejemanje nadomestil za plačo po opravljeni funkciji. Kamere nam pomenljivo kažejo poslance pri prebiranju časopisa ali brskanjem po internetu ob neproduktivnih debatah v prazni državnozborski dvorani. Ministri so dežurni krivci za vse slabo, vedno morajo imeti čas tudi za najbolj neumestna novinarska vprašanja.

Posledica tega je vse nižji ugled ministrskega in poslanskega poklica, ki na funkcije ne pritegne več najboljših kadrov družbeno-intelektualne smetane. Tem se zdi zamalo, da bi v takšnih delovnih pogojih izgubljali svoj čas in dobro ime. Ključne stolčke v državi tako vse pogosteje zasedajo drugoligaši, razni povzpetniki in oportunisti, ki v tem vidijo priložnost za politično kariero, dobro države pa jim je malo mar. 

S tem je sklenjen krog na videz vse bolj upravičenega razočaranja ljudi nad aktualno politično ureditvijo. S tega se napajajo nedemokratične ideje o političnem mesiji, ki bo odrešil Slovenijo vsega hudega, v prvi vrsti poslancev, političnih strank in referendumov, ki tako ali tako samo zapravljajo davkoplačevalski denar. Namesto, da bi se po dvajsetih letih samostojnosti in demokracije narod skozi miselno evolucijo zavedel osvobajajočega duha spoštovanja različnosti in človekovih pravic, se z miselnostjo vse bolj vračamo v čase njihovega omejevanja in zatiranja. 

V delujoči demokratični državi nam Jankovićevo omalovaževanje politike in njenih institucij ter Janševo razglabljanje o »drugi republiki« ne bi smelo skrbeti, saj bi bile njune ideje izvedljive le v okviru trdnih demokratičnih meril. A politična realnost v Sloveniji vse bolj dopušča njihovo zlorabo z blagoslovom ljudstva. Strah nekaterih uglednih sociologov o prehodu v mehki totalitarizem, v katerem nam bodo vladale kapitalske oligarhije, je zato povsem upravičen. Ali se bi ta sistem imenoval »druga republika« ali »prva monarhija« niti ni tako pomembno. Slovenci se moramo zgolj vprašati, če si »princa Jureta« res tako močno želimo.

Rok Čakš