Kako naprej po referendumu za malo delo

(Piše: Sašo Ornik) Tako se sprašujejo v vladi, kot tudi podporniki zakona o malem delu, potem ko je ljudstvo, oziroma okoli 30% le tega, z 80% zavrnilo predlog zakona o malem delu. Tako se sprašujemo vsi.  Z zavrnitvijo  države ne bodo doletele kakšne posebne posledice, jasno pa je, da ta vlada  ni več zmožna izvesti kakšnih večjih reform.

Bilo bi nepravično in pokroviteljsko do volivcev, če bi trdili, da je vladni zakon padel samo zaradi nizke podpore vladi. Res je, da se rezultat pokriva z njeno podporo, vendar je to površno sklepanje. Trdimo lahko namreč tudi, da je  za poraz kriv slab predlog zakona in nadalje slaba kampanja, medtem ko so se v taboru ‘proti’ lahko osredotočili na tisto, kar je mobiliziralo volivce, torej na strah pred uvajanjem nekega delovnega razmerja, v katerem bi večina le izgubljala. Torej, namesto da bi se pisci zakona osredotočili na reševanje študentskega dela, ki ga je treba ustrezno urediti in s čimer se strinja tudi veliko Slovencev, so sami sebi nastavili mino, na katero so potem stopili. Glede na to, da so se spopadli tudi s sindikati, bi se v stranki, ki ima v svojem imenu socialno komponento, morali dobro zamisliti. Tako zmagovati je težko, zameriti se svoji bazi pa je  tako ali tako samomor.

Jasno pa je tudi, da bi tudi v primeru, če bi bil pred volivci drugačen zakon, ki bi imel za cilj omejiti moč študentskih servisov in bi s tem nasprotnikom odvzel večino moči, vlada imela kar nekaj možnosti, da referendum izgubi. Le da z manjšo razliko.  Prav tako kaže v primeru pokojninske reforme, ki je mnogo bolj pomembna in utegne nesprejeta povzročiti hud glavobol. Seveda se gre strinjati z Jean Jacques Rousseaujem, ki je pred davnimi časi zapisal, da kakršnekoli razmere, ima ljudstvo vedno pravico spreminjati zakone, tudi najboljše. V tem primeru to pomeni, da lahko preprečuje tudi najboljše in celo nujno potrebne reforme. Za razliko od malega dela in dela na črno, o katerem bomo tudi odločali na referendumu, pokojninska reforma morebiti ne bo najboljši, vendar pa nujni korak v pravo smer.

Kot rečeno, za to vlado se odpira vprašanje, kako naprej. V okvirih političnega boja je jasno, da opozicija razume referendume kot sredstvo močnega pritiska, celo tako daleč, da s tem skuša vlado prisiliti k odstopu. Nič ne kaže, da bi ta strategija lahko uspela, Pahor se namreč oblasti drži in misli vladati do konca, kar je seveda njegova pravica. Z vidika strank koalicije, razen Erjavčevega DeSUS-a, je javnomnenjska podpora tako slaba, da je bolje upati na bolje čase, kot tvegati predčasne volitve. Navsezadnje se zdi, da slabše skoraj ne more biti. Pred nami je obdobje zamujenih priložnosti, propadlih reformnih projektov in životarjenja vlade in priprav koalicijskih strank in tudi vseh drugih na prihajajoče volitve. Veliko političnega obračunavanja torej in malo potrebnih rešitev.

Pri tem ne moremo trditi, da si Slovenci sprememb ne želimo, kajti prevladuje mnenje, da je v državi marsikaj narobe. Le ta vlada očitno ni sposobna takšnih reform ponuditi, kaj šele, da bi ji pri tem ljudstvo še kaj zaupalo. Na odgovornost slovenske politike, da se zedini okoli najnujnejših projektov za skupno dobro, tudi ne gre računati. Vse kar ostane, je čakanje na naslednjo vlado, ki bo lahko začela znova.

Sašo Ornik

Sašo Ornik – Jin  je uveljavljeni blogerski politični komentator, avtor bloga Jinov svet. Na Drugem svetu kot gostujoči bloger spremlja aktualno politično dogajanje v Sloveniji in svetu.
Arhiv komentarjev Saša Ornika na Drugem svetu