Stvari zastonj so najboljše!

(Piše: Lucija Hrastar) V zadnjih letih so se po državi razpasli zastonj časopisi, tako imenovani brezplačniki, in zdi se, da so jih ljudje kar dobro sprejeli za svoje. Žurnal24 in Žurnal, Dobro jutro, City magazin, revija Študent, revija Mobil … toliko jih je, da sem polovico gotovo pozabila našteti.

Zanimivo je, da brezplačniki takoj zmanjkajo. Ste opazili? Vsak, ki pride mimo, vzame svoj izvod. Brez izjeme. Ne vem, ob kateri uri Žurnal24 dostavljajo v bokse, a dejstvo je, da ga je po deveti skoraj nemogoče dobiti, ker že povsod zmanjka.

Nekdo je rekel, da so brezplačniki zastonj zato, ker ljudje tako ali tako »kupijo« vse kar zapisano v njem. Kljub temu, da ti »že zdrov razum in sama logika dost dobr vedt da«, da morajo brezplačniki še bolj trdo delati, da zapolnijo oglaševalski prostor, saj je to njihov edini dohodek. Oglaševalce pa dobijo le, če ti vedo, da bo njihov oglas v tem časopisu videlo veliko ljudi, torej če imajo veliko bralstvo. In kako že pritegnemo k branju širše ljudske množice? Tako, da stvari napihnemo, pretiravamo in dodamo na naslovnico veliko fotografijo in vpadljiv naslov. Pa tako, da je v njem za vsako populacijo nekaj – malo politike, financ, športa, tračev, lepotnih nasvetov in kakšna pobarvanka za najmlajše.

Koliko ljudi ta časopis, ki je brezplačno na voljo, sploh v celoti prebere? Kdo ve. To verjetno niti ni namen. So bolj čtivo za prelistavanje med vožnjo z javnimi prevoznimi sredstvi, za krajšanje dolgočasnih predavanj ali ur pouka.

Ne glede na to je brezplačni časopis marsikomu bistvenega pomena. Vse povejo žalostni obrazi oseb, ki ugotovijo, da je stojalo za brezplačnik že prazno. Ste jih kdaj opazovali? Ljudje so nekako navezani na svoje izvode brezplačnikov in jih ne odstopijo radi, tudi če so svoje priljubljene teme že prebrali. Redki so taki, ki ga med vožnjo z avtobusom/vlakom prelistajo in nato pustijo na sedežu še za koga, ali taki, ki izvod, prelistan med čakanjem na prevoz, vrnejo nazaj v boks, ko prevoz pripelje.

Če pogledam širše, smo Slovenci na splošno precej navezani na stvari, ki so brezplačne.
Brezplačni SMSi, brezplačna hladna in topla voda po javnih prostorih, brezplačni bonbončki na blagajnah trgovin, brezplačni prevozi z avtobusi v tednu mobilnosti, brezplačen vstop v kulturne ustanove v tednu kulture – vse to radi izkoristimo, tudi če naštetega sploh ne potrebujemo. Ali to, kako se nagnetemo okrog stojnic v supermarketih, na katerih gospodične promovirajo kakšen nov proizvod. Precej gotovi smo, da ne bomo kupili najnovejše ribje paštete, kruhek z namazom pa kljub temu hvaležno sprejmemo. Radi gremo tudi po zastonj gobe, borovnice in kostanj v gozd. Vse to so Slovenski nacionalni športi.

In, konec koncev, je s tem kaj narobe? Rekla bi, da ne. Zakaj bi se delali fine, če so stvari na voljo, da jih vzamemo? Pomembno je le, da se zavedamo, da imajo tudi brezplačne stvari svojo ceno, najpogosteje v obliki nizke kvalitete.

Pravijo, da so najboljše stvari zastonj. Morda smo nekoliko pozabili, da to še ne pomeni, da so tudi vse brezplačne stvari avtomatično najboljše.

Lucija Hrastar

(Lucija Hrastar je študentka novinarstva na Fakulteti za družbene vede, blogerka in gostujoča komentatorka na Drugem svetu)