Jankovićeva Ljubljana: od Drame pa do kislih kumaric

(Piše: Sanja Leban) Ljubljano imam rada. Rada imam Metelkovo, z vsemi najbolj bizarnimi, kvazi umetniškimi instalacijami, ki delajo njeno podobo prepoznavno v svetu. Rada imam Trubarjev antikvariat. Točno tak, kot je. Z gospo Stanko za pultom, vonjem starih, že stokrat prebranih knjig, in škatlami pod stopnicami. Rada imam tržnico, z vsem naborom branjevk, prodajalno skute, ‘eko’ sadjem in štantom, s katerega že preveč let visijo isti natikači.

Rada imam Dramo. Bolj kot glavni oder malega, bolj kot teater – kafič v kleti, kjer sem zabila skoraj polovico svojih študentskih let. Rada imam železniško postajo s klošarji v podhodu, rada Kralje ulice in gospo s cvetjem v Mačku. Zaradi ‘Male terase’ sem se zaljubila v Nebotičnik še preden sem prvič prišla v Ljubljano in čez Šuštarski most ne morem drugače kot s pesmijo na ustnicah.

Všeč mi je nedeljski bolšjak na nabrežju Ljubljanice. Čeprav že od pamtiveka prodajajo isto šaro za nerazumno visoko ceno, dajejo nedeljske stojnice in pitje kave v njihovi senci poseben pečat mestu Ljubljana. Pečat, zaradi katerega se priseljenec mojega kova v Ljubljani že dolgo počuti doma, pečat, zaradi katerega se turisti z veseljem vračajo v mesto, komaj kaj večje od evropskih vasi.

Verjamem, da marsikomu ni jasno, v čem je čar Metelkove ali bolšjega trga. Verjamem, da se komu lahko zdi hudo nepraktično hoditi po zelenjavo na tržnico, če tam ne prodajajo vsaj še pralnih praškov in tamponov. Verjamem, da je v visokih petah naporno štorkljati dve ulici do Drame, ker ob njej ni dovolj parkirišč in verjamem, da bi bilo sredi Metelkove veliko bolj racionalno postaviti stanovanjsko-poslovni objekt, v katerem bi kvadratne metre prodajali za čudovite številke, kot pa gledati hordo ljudi s čudnimi frizurami, ki vse ostale prepričujejo, da je to, kar počnejo, umetnost.

A ravno v tem bi moral biti čar Ljubljane. Da ni vse racionalno in premišljeno, da ni vse tržno naravnano in da ne razmišljamo o vsaki pedi zemlje zgolj kot o nečem, kar se da prodati in s čimer se da zaslužiti. Plečnikove arkade niso zgolj nekaj stebrov z betonsko ploščo na vrhu, Drama ni zgolj hiša, v katero je nekdo po naključju postavil oder in Metelkova ne zgolj peskovnik ljudi, ki ne vedo, kaj bi sami s seboj.

Toda v to, da imajo določene stavbe in kotički v Ljubljani svojo dodano vrednost prav v zgodovini, vzdušju, umetnosti, arhitekturi in v ljudeh, v to verjamemo predvsem tisti, ki nam ni čisto jasno, zakaj bi kdorkoli hotel prestavljati katerokoli gledališče. Tisti, ki zavijamo z očmi, ko se med avtomobili poskušamo preriniti do naše najljubše branjevke, tisti, ki se ne čudimo, ko nam gospa Stanka pravkar kupljene knjige nerodno zavije v bel papir, medtem ko tolče po blagajni, vredni mesta v starinarnici.

Ostali, tudi in predvsem tisti, ki jim je bila Ljubljana zaupana v upravljanje, očitno na našo prestolnico gledajo precej drugače. Kot na nekaj, kar se da prodati, nekaj, kar je nujno potrebno maksimalno izkoristiti.

Nekomu je tako padlo na pamet, da ob železniški postaji gradi nekaj, kar spominja na slabo karikaturo babilonskih visečih vrtov. Niti pomisliti si ne upam, kako bo vse to izgledalo, ko in če bo tam zraven stala še famozna Emonika, skupaj z obema stolpnicama ‘severnih ljubljanskih vrat’. Nekdo je dovolil prodati zadnjo ped dvorišča pod mojim oknom, da si premožni sosed lahko postavi privatno garažo za dva jeklena konjička. Nekdo je pomislil, da bi ljubljansko Dramo gladko prestavil, pod tržnico vrtal, Metelkovo porušil. Ker je bolj praktično. Ker bi mogoče lahko pridobili nova parkirišča. Ker bi bilo zemljišče v centru bolj pametno izkoristiti za kaj bolj dobičkonosnega.

Za kaj točno, vas sprašujem? Za nova parkirišča? Za nov mega zabaviščni center? Za deset luksuznih stanovanj? Za novo trgovino?

Vem, z nakupovalnimi središči se služi. S parkirišči in stanovanji tudi. Z zgodovino in dodano vrednostjo pač ne. A parkirišč in nakupovalnih centrov že imamo kot dreka. V Ljubljani, okoli nje in po celi Sloveniji. Ne potrebujemo jih več. Potrebujemo pa mali otoček drugačnosti, zgodovine in posebnosti, ki jo ponuja Stara Ljubljana.

Potrebujemo gledališča, ne zgolj stavbe z odri in balkoni, potrebujemo antikvariat in boljšjaka, na veletržnice, kjer so vsi izdelki enaki in vse prodajalke enako zdolgočasene. Potrebujemo prostor za ustvarjanje in srečevanje, potrebujemo prostor, kamor se mogoče ne da v visokih petah in nujno z avtomobilom, a kamor pride vsak, ki zna to ceniti.

Ljubljana ni mega trgovski kompleks, čeprav jo vodijo ljudje, ki so uspeli prav s trgovino. Srčno upam, da jim bo pravi čas uspelo ugotoviti, da ljubljanska Drama ni kozarec kvalitetnih Etinih kumaric, ki so se skrile za velikanske Mercatorjeve etikete, da ljubljanski gledališčniki niso zgolj uniformirani prodajalci živilskih izdelkov in nenazadnje – da v Ljubljani obstaja še kaj več od potrošnika, ki mu je glavna zabava nedeljski ‘šoping’, najbolj pomembna stvar pa ne kvaliteta ampak cena. Nizka, se razume.

Prav od slednjih, potrošnikov (tudi) kulturnega življenja je odvisno, kako daleč bodo lahko šli ljubljanski arhitekturni kapitalisti. V kolikor bomo samo zmajevali z glavo in od daleč opazovali, kako kak Ivo Ban sam robanti pred selitvijo dramske hiše, si namreč ne zaslužimo drugega, kot da nam pred nosom poberejo vse lepo in dobro, namesto tega pa postavijo še kakšnega najboljšega soseda, s policami, polnimi (zanič) kislih kumaric.

Sanja Leban

Sanja Leban – Zloba je ena najpriljubljenejših slovenskih blogerk, Ljubljančanka s primorskimi koreninami, poklicno vodja Študentske svetovalnice ŠOU v Ljubljani. Obiščite jo na www.zloba.si