Ko študij ni ne privilegij in ne pravica, ampak edina izbira

Sanja Leban 10:25, 19. okt 2009

(Piše: Sanja Leban) Oktober, novo študijsko leto, novi študijski izzivi, poznanstva, zabave in druge, prijetne plati študentskega življenja. Vsaj za večino študentov. Iz leta v leto pa rase število tistih, ki jim oktober prinaša največji življenjski izziv – preživetje.

Letos, tako se zdi, bo za marsikoga najtežje leto doslej. Razpis za dodelitev denarne in materialne pomoči študentom v stiski smo izdali v septembru, rok za oddajo prošenj še ni potekel, a kup kuvert na mizi raste iz dneva v dan. Še nikoli jih ni bilo toliko. Prav vse bodo do poteka razpisa ostale zaprte, a skozi vprašanja, ki jih osebno ali preko telefona dobivamo vsak dan, se slika, ki nas čaka letos, že precej jasno vidi.

Kličejo večinoma obupane mame. Ona brez službe, mož brez službe, trije otroci, nobene štipendije, denarne pomoči, izčrpane vse možnosti, ljudje ne vedo, kam naj se sploh še obrnejo. Neprijetno jim je, včasih ne vedo, kaj bi sploh vprašale, velikokrat ‘samo’ govorijo. Ker jih že dolgo nihče več ne posluša. Ker so one in njihove družine prevečkrat samo črke na nekih papirjih: Odločbah o prekinitvah delovnega razmerja, pritožbah na zavrnjene vloge za državne štipendije, obrazcih za podaljševanje pravice do denarne socialne pomoči in nenazadnje – na straneh dnevnega časopisja, kjer vsak dan izvemo, kje in koliko ljudi je spet ostalo brez dela.

Študentje so bolj redkobesedni. Njihova vprašanja so kratka in jedrnata, o stiskah skoraj ne govorijo. 260 izmed njih bomo namenili po 500 evrov. Za marsikoga kaplja v morje, za klicatelje dovolj, da preživijo kak mesec.

Čeprav je denar v prvi vrsti namenjen študentom in reševanju njihove stiske, se vse bolj zdi, da študentje rešujejo stiske svoje družine, svojih staršev. S 500 evri, z delom preko študenskega servisa, z državnimi in Zoisovimi štipendijami (v kolikor jih pač imajo).

Ti študenti se že dolgo več ne sprašujejo, ali je zanje študij privilegij ali pravica, tem študentom je jasno, da je študij zanje edina izbira. Najprej jih vpis na fakulteto odpelje iz domačega kraja, kjer cele generacije staršev ostajajo brez služb in kjer sami ne bi imeli nobene priložnosti.

Če imajo srečo, da so iz dovolj revnih družin (kako zelo bizarno se to sliši??), dobijo državno štipendijo in prostor v študenskem domu. Prvo omogoči približno preživetje, drugo zmanjša stroške, kolikor je to mogoče. Študentski boni za prehrano rešujejo osnovne potrebe, delo preko študentskih servisov pa je tisto, ki v resnici pomaga. Študentu in družini.

Študij pride na vrsto zadnji, a vseeno je nujen, za golo preživetje. Če ne zmoreš letnika, namreč ostaneš brez štipendije, brez študentskega doma in bonov za prehrano. Tudi študentsko delo ne pride več v poštev. Edina izjema je prvo leto ponavljanja, to pa je tudi edini zasilni izhod, ki ga ti študenti imajo. Ko s študijem zaključijo, so spet na začetku. V žepu sicer imajo diplomo, a ta dandanašnji ne pomeni prav veliko. Še manj izkušnje, pridobljene z delom preko študentskega servisa.

Prav noben otrok (kar študenti so), ne bi smel biti postavljen v situacijo, ko mora preživljati sebe in starše, prav nobenemu študentu študij ne bi smel biti pogoj za preživetje. Če sodim po kupu kuvert na mizi, je takih študentov letos le še več kot lani in če sodim po do sedaj slišanih zgodbah, gospodarska kriza in vsa odpuščanja že močno vplivajo na socialni položaj študentov.

Prav zato ne razumem, kako ravno v obdobju največje krize politiki in drugi veljaki razlagajo, kako je študentsko delo napaka, kako je študij namenjen zgolj študiranju (in ne delu) in kako so nezaposljivi diplomanti tako ali tako sami krivi, ker so si izbrali napačno smer študija.

Še manj razumem besede tistih srečnih študentov in mladih ‘intelektualcev’, ki jim izza ušes gleda mamina juha, iz žepov pa očetov denar in ki bi najraje porušili vse; ukinili štipendije, prepovedali študentsko delo, izbrisali družboslovne študije in uvedli šolnine. Ker so študentje tako ali tako samo razvajeni otroci, ki imajo vsega preveč.

Take ljudi bi za dan ali dva prestavila v svet, kjer se živi od denarne socialne pomoči, otroških dodatkov in tega, kar študent zasluži. Predstavila bi jim svet, v katerem študenski boni naredijo razliko med biti lačen in biti sit, predstavila mamico študentko, ki dela ob enomesečnem otroku samo zato, da lahko kupi plenice.

Me prav zanima, ali bi potem mogoče nekdo zmogel – prepoznati stisko, prepoznati nujo dela in študija ter mogoče, namesto kritike, podati alternativo, rešitev. Kako večjo štipendijo recimo ali študij, ki bi prinašal zaposljive diplomante?

Iskanje dolgoročnih rešitev je za nas in trenutne razmere prenaporna stvar. V krizi raje kritiziramo in sesuvamo. Reševali in načrtovali bomo kasneje. Verjetno takrat, ko bodo sedanji študenti že davno odrasli in ko bo prav vsak od sam in po svoje prebrodil krizo.

Sanja Leban, predsednica uprave Fundacije Študentski tolar ( www.studentski-tolar.si )