Halo, gospa? Vas lahko malce ‘nategujemo’?

Sanja Leban 17:22, 29. nov 2009

Telefon, ki visi v predsobi mojega malega kraljestva, ne služi skoraj ničemur. Tam je, ker je lastnica stanovanja prepričana, da z odjavo stacionarne cifre izgubiš stik s svetom, tam je, da se gospod Otrok vsake toliko s sošolci pomeni o online strategijah in ja, tam je zato, da me vsake toliko pokličejo iz kake firme, ki je odvisna od analiz mojega socialnega položaja, političnih prepričanj in uporabe pralnih praškov.

Včasih se mi ljubi in pridno sodelujem. Razlagam vse o svojih političnih prepričanjih (kolikor jih pač premorem), o statusih, denarju in številu članov gospodinjstva. Včasih se prijazno zahvalim in odložim. To je to. To je poslanstvo črne naprave v predsobi.

Ko je včeraj popoldne spet začela piskati, sem vedela, da bo neko podjetje od mene ponovno nekaj hotelo. Pa sem bila ravno dobre volje in sem nameravala spet povedati, koliko zaslužim, kako živim in katerih politikov niti mrtva ne bi volila. Karkoli želijo, samo da bodo vse statistike zadovoljive in podatki preverjeni.

Res je bila firma, Lava in nekaj, če se prav spomnim, in za spremembo je bil na drugi strani prijazen, moški glas. Obetaven uvod v nekaj, kar naj bi po mojih pričakovanjih morala biti anketa o kakih pralnih praških. Pa sem se zmotila.

‘Dober dan gospa, z vami smo govorili pred dnevi in dogovorili smo se za sestanek.’

‘Huh, ja? Kakšen sestanek pa bi to bil?’

‘Ja gospa, kaj ste pozabili? Za finančno svetovanje smo dogovorjeni.’

Jaz in finančno svetovanje? ‘Hehe, gospod, to bo zagotovo pomota. Za nikakršno finančno svetovanje nisem dogovorjena, ker mi enostavno nimate o čem svetovati. Razen, če mi ne znate povedati, kako mesec preživeti z manj denarja kot znesejo vse položnice skupaj.’

‘Ne, ne, gospa, mi imamo brezplačno finančno svetovanje o varčevanju in zagotovo smo dogovorjeni z vami.’

‘Žal mi je, gospod, pri treh klicih na teden si zapomnim večino pogovorov, definitivno pa bi si zapomnila sestanek na temo varčevanja.’

‘Gospa, potem pa smo se na tej številki z nekom drugim pogovarjali, zagotovo smo dogovorjeni.’

‘To bi bil moj dvanajstletni sin, za katerega nekoliko dvomim, da bi ga zanimala vlaganja in varčevanja.”

- trenutek tišine -

‘Dovolite gospa, da vam vseeno predstavim naše podjetje.’

Na tem mestu je sledilo prebiranje teksta o brezplačnem finančnem svetovanju, na katerega sva povabljena jaz in moj sin (vseeno ga moram vprašati, ali si je naročil kako analizo finančnega stanja v svojem hranilniku), hvaljenje neke firme in njenih storitev, meni pa začuda ni počil noben živec.

Gospoda sem mirno poslušala do konca, prenesla prebiranje že stokrat prebranega in vmes razmišljala, da je to dejansko zanimiv pristop k promociji podjetja.

Nekoga pokličeš (kar te v primerjavi z vsemi ostalimi marketinškimi prijemi ne stane skoraj nič) in mu naložiš nekaj o nekem sestanku. Preden ubogemu revežu potegne, da v vsej gužvi ni pozabil še na en sestanek in da ga dejansko nekdo nateguje, mu uspeš predstavit celovito ponudbo svoje firme in po možnosti še zvleči na (baje že dogovorjeni in brezplačni) sestanek. Verjamem, da marsikomu pride že ob besedi ‘brezplačno’ in prepričana sem, da se teh brezplačnih sestankov marsikdo tudi udeleži. Sklepam, da se na tem mestu vsa brezplačnost zaključi in da nekdo začne lepo zaračunavati svoje storitve, ampak – to je šele potem. Važno, da se najdejo nove stranke.

Žal, jaz ne bom med njimi. Ne zgolj zato, ker nimam sredstev za kako posebno varčevanje, ampak predvsem zato, ker nisem najbolj navdušena, če me nekdo poskuša v nekaj prepričati z lažjo. To sem gospodu s prijaznim glasom tudi poskušala razložiti, a žal ni bil več tako zelo zainteresiran za pogovor z menoj.

Zakaj neki le?

Sanja Leban