Slovenska nogometna reprezentanca, ženski pogled: Nogomet je sila preprosta stvar

Nogomet je sila preprosta stvar. Nekaj igralcev, žoga, dva gola, sodniki in cilj – zadeti, zmagati. Nobene velike matematike ni v tem. Samo fascinantna, srčna igra, v kateri uživajo vsi; igralci, trenerji, navijači. Ta dimenzija, preprosta srčnost, je jasna vsem, razen nam, Slovencem. 

Kakorkoli namreč obračam – gledati Slovence na nogometnem igrišču, je boleče. Nad prvo ligo sem obupala že zdavnaj, po zadnji kvalifikacijski tekmi Slovenije s Severno Irsko, pa me mika, da bi se za vedno odrekla tudi ogledom reprezentančnih tekem.

Nismo ravno neki Brazilci ali Italijani, za katere je uvrstitev na svetovno prvenstvo skorajda sama po sebi umevna, in prav zato bi morali priložnost, ki nam je ponujena letos, zgrabiti z obema rokama.

Igrati v kvalifikacijski skupini z močno oslabljenimi Čehi, premagljivimi Poljaki in Slovaki, sicer nehvaležnimi, a prav tako obvladljivimi Severnimi Irci in San Marinom, ki si, oprostite, ne zasluži niti imena nogometna reprezentanca, bi vsakemu normalnemu nogometašu moralo predstavljati tako velik izziv, da bi grizel travo, še preden bi sodnik sploh zapiskal začetek tekme.

A Slovenci smo očitno še precej daleč od normalnega. Čeprav Keku priznam, da mu je uspelo skupaj sestaviti relativno uporabno ekipo, ki predvsem v obrambi deluje precej zanesljivo, in če fantom priznam, da jim tu ali tam celo uspe povezana akcija, vredna tega imena, je vse ostalo pod kritiko.

Predvsem učinkovitost. Res ti ni potrebno biti kak genij, da ti potegne – na nogometni tekmi štejejo edino zadetki. Ne, dragi moji, vratnica ni zadetek. Prav tako ne ‘izjemna priložnost’, ‘dobra akcija’, še manj ‘za las mimo’. Na nogometni tekmi je potrebno doseči zadetek in to je to. Pika, amen. Vsem vse jasno?

Dobra, čvrsta obramba je seveda fenomenalna stvar, a kaj ti pomaga ‘bunker’, če pa nimaš rezultata, ki bi ga branil? Bomo na vsaki tekmi igrali na neodločen izzid oziroma upali, da nasprotnik pač ne bo zadel?

‘Odigrali smo dobro tekmo, a ne vem, kaj se nam dogaja,’ je rekel Kek po tekmi s Severno Irsko. Že zaradi take izjave bi Keka nekdo moral vprašati po zdravi pameti. Kako selektor ne ve, kaj se dogaja njegovi ekipi? Zapustila vas je sreča in potem je prišla še smola?

Seveda ne. Jasno, kot beli dan je, da Slovencem manjka srca. Vsaj tistim, ki nosijo državni dres, na igrišču in ob njem. Drugače si namreč ne morem razložiti videnega. Apatije, pomanjkanja borbenosti, želje po čemerkoli, premikanja. Nogometaš si, nogomet je tvoj poklic. Torej teci, fant, teci. To je edina stvar, ki se jo od tebe pričakuje. Vsaj potrudi se izgledati, kot da ti je mar, ker drugače – izberi si drug poklic. Balinanje, kvačkanje, karkoli. Nogomet je šport, nogomet zahteva premikanje.

In to ne kakršnokoli. Zvijanje in valjanje po tleh, blefiranje prekrška v sodnikovem podaljšku, ko zaostajaš za zadetek, ne, to ne šteje. Takega igralca bi vsak normalen selektor vrgel iz reprezentance vsaj za nadaljnih deset tekem. A seveda ne v Sloveniji. Seveda ne v slovenski reprezentanci. Tu je dovoljeno vse, samo igranje nogometa ne. Karkoli že kdorkoli reče ali si misli o Katancu – za razliko od vseh ostalih: Tip je imel karizmo, jajca, če hočete. In to najbolj pogrešam v sedanji ekipi.

Kot da bi na zelenico poslali baletnike. Kot da je igrišče polno zaspanih ljudi, ki bi jih moral nekdo prav fino nasuvati v rit vsake petnajst minut tekme, da bi vsaj izgledali kot da živijo. Kje je tu kak temperament? Kje kak značaj? Nekaj posameznikov ima sicer svoje prebliske, a od prebliskov se ne da živeti.

Nekdo mora iz te čete, primerne edino za častno stražo na političnih povorkah, narediti – ekipo s srcem in značajem. Močno dvomim, da je to Kek, zato vodstvu                                            NZS-ja iskreno priporočam, da zbere dovolj denarja in prepriča Ćira Blaževića, da pride naše fante vsaj pol leta nadirati in učiti balkanskega temperamenta.

Ker, roko na srce, v naši reprezentanci je potencial in ne, tudi vrata na svetovno prvenstvo še niso povsem zaprta. A dokler se gremo reprezentančni nogomet, kjer rezultat konstantno pogojujemo s srečo, upamo, da bodo vsi ostali igrali neodločeno in da bomo po nekem čudežu (in dvema zmagama nad San Marinom) vseeno videli Južnoafriško republiko, potem si svetovnega prvenstva dejansko ne zaslužimo.

Nogomet se zmaguje na igrišču, nogomet se zmaguje z zadetki in z borbenostjo. Nobene hude matematike, nobene hude teorije. Nogomet. Trava. Žoga. Gol. Želja. In prekleto veliko srce. Naj ga v naši reprezentanci nekdo na hitro najde. Popravnih izpitov ni več veliko.

Sanja Leban

Preberite še: Slovenska nogometna reprezentanca, moški pogled: Preračunljivost se ne splača

Sanja Leban – Zloba, nekdanja nogometna sodnica, priljubljena blogerka in gostujoča komentatorka na Drugem svetu. 
Obiščite jo na njenem blogu www.zloba.si
Sanjini dosedanji komentarji na DS