Plačljive tudi proge za smučarski tek?

(Piše: Manca Čujež) V času razcveta teka na smučeh v Sloveniji je kot strela z jasnega udarilo plačevanje uporabnine tekaških prog. Trenutno menda le v Medvodah, a kljub temu ostaja skrb, da se bo trend kot virus razširil po Sloveniji.

Tek na smučeh v Sloveniji doživlja preporod. Ne le na tekmovalnih progah, kjer Petra Majdič kot zastavonoša slovenskih smučarskih tekačev niza uspeh za uspehom, ampak tudi med navadnimi smrtniki, ki letošnjo neverjetno zimsko zimo, kakršnih že skoraj nismo več navajeni, množično preživljajo na tekaških smučeh. Vse teče, bi lahko opisala stanje na slovenskih tekaških progah, ki ob sončnih in tudi bolj mrakobnih popoldnevih ali ob koncu tedna zacvetijo ob množici tekačev na smučeh vseh starosti, dimenzij in sposobnosti. Srečujejo se začetniki, povratniki, rekreativci in profesionalci. Po progah drsi pestra paleta smuči: od dobrih starih Elanovih puščic do najnovejših Madshusovih modelov. Otroci, mladi, odrasli, starejši … ta šport ne pozna generacijskih delitev. Po vrhu vsega pa je bil do nedavnega eden dostopnejših športov, saj razen tekaških smuči, palic in čevljev, ki jih dobiš za zelo zmerno ceno, ni zahteval dodatnih stroškov.

A časi so se spremenili. Športno središče v bližini Medvod je z letošnjo sezono uvedlo plačilo uporabnine tekaške proge. Nekdo je zavohal denar, mi je šinilo skozi možgane ob tej informaciji, ki jo opravičujejo z razlago, da vzdrževanje prog stane. Verjamem, da stane, a po drugi strani ne razumem, kako je lahko vsa ta leta bila (in večinoma še vedno je) uporaba tekaških prog brezplačna, letos pa so se vzdrževalni stroški tako povečali, da je bilo treba uvesti prispevek v višini štirih oziroma šestih evrov. To res ni neko premoženje, a za plačano vstopnino potem pričakuješ brezhibno urejene proge in tudi parkirišče, kar z veseljem spregledaš tam, kjer progo uporabljaš brezplačno. Razmišljanje me je privedlo celo tako daleč, da sem se začela spraševati, kdaj nam bodo zaračunali vstopnino v mestne parke, preprosto zato, ker v njih kosijo travo in obrezujejo drevje.

V primerjavi z alpskim smučanjem, kjer je že za osnovno opremo treba globoko seči v žep, da o cenah smučarskih vozovnic niti ne govorim, je bil tek na smučeh pravi balzam – tako za telo in duha kot za denarnico. Dobila sem občutek, da je v današnjih gospodarsko nestabilnih časih smučarski tek za številne alternativna možnost zimske rekreacije, saj si smučanja ne morejo privoščiti. Tudi družine z več otroki so v teku na smučeh našle priložnost, da svojim malčkom omogočijo nekaj radosti na snegu. In kakšne stare tekaške smuči se najdejo na marsikaterem podstrešju in prah veselo frči z njih na kilometrih brezplačnih smučin. Na srečo je takšnih po vsej Sloveniji še dovolj. Če nam bo sreča mila, bo tako tudi ostalo, če pa bo zmagal finančni interes, pa se bo tudi tek na smučeh oddaljil od množic.

Manca Čujež