Sprememba paradigme in ne pokojninska reforma

2. Apr 2010 07:41

(Piše: Aleš Čerin) Se spomnite kako mlade upokojence smo dobili kmalu po osamosvojitvi, ko so se nekateri upokojevali pri starosti nekaj čez 40 let? Mislim, da je bil rekorder policist, ki se je upokojil pri 38 letih. Sam bi bil pri svojih letih sedaj že 10 let veselo v pokoju, tako pa imam do »penzije« še dolgih 17 let. Tudi naši starši, ki niso imeli privilegija dela v policiji, vojski ali varnostnih službah, so se upokojevali tam nekje čez 50 let. Sedaj so vsi ti ljudje seveda v pokoju in prejemajo pokojnine, zaposlenih, ki bi v skupni »žakelj« plačevali je malo in vse manj jih bo. Tako so naši politični »modreci« reševali socialne stiske vse od osamosvojitve naprej. Na račun bodočih generacij.

Sedaj so politiki izbrali drugo smer: ohraniti ljudi čim dlje delovno aktivne. Predlagajo podaljšanje delovne dobe do 65 leta za moške in do 63 leta za ženske. Možno je sicer tudi predčasno upokojevanje, vendar predlagajo sistem korenčka (bunusi) in palice (malusi), da bi nas prisilili, da bomo delali še preko 65 let. Se mi zdi nepravično do nas in še bolj do mladih, ki jim bo še bolj zmanjkalo plačnikov v pokojninsko blagajno.

Vstopamo v začarani krog?
Kar nekaj vzrokov vidim, ki kažejo, da vstopamo v začarani krog, kjer z današnjim načinom razmišljanja ne bomo našli rešitev.

1. Odžiranje dela: Ljudje bomo delali dlje, ker bomo v to pač prisiljeni z zakonom in ker večinoma nimamo nobene finančne zaloge za, kot so rekli včasih, stare dni. Tudi korenček in še bolj palica bosta opravili svoje poslanstvo in vsako delovno mesto, ki ga bomo zasedli »starci«, ne bo na razpolago za mlade.

2. Brezbrižnost mladine: Mladi, ki jim je v mladosti  kaj malo mar za penzijo (priznam tudi sam sem bil v tistih letih istega mišljenja), tudi radi potegnejo študij in živijo od študentskega dela. Tako se bodo še težje in kasneje zaposlovali. In pozneje ko se bodo zaposlovali, težje in kasneje si bodo ustvarili družine (=manj otrok – manj plačnikov).

3. Odlašanje, nestabilnost zvez, razvajenost, dedki/babice: Mladi že sedaj precej odlagajo odločitev za družino, zveze so vedno manj stabilne (tudi zaradi izenačitve ali bolje rečeno finančnih privilegijev izven zakonske skupnosti), ljudje smo pa vedno bolj razvajeni. Polega tega bomo bodoči dedki in babice še kar delali in ne bomo mogli pomagati mladim. Včasih so stari starši veliko pazili na naše otroke (=manj otrok – manj plačnikov).

Vsi ti vplivi nam bodo še zmanjšali rodnost  in začarani krog se bo vrtel naprej. Tako se bomo čez nekaj desetletij soočili z enako stisko. Takrat bomo verjetno predlagali delovno aktivnost do 85. leta in v naslednji fazi kar do smrti.

Izpeta paradigma medgeneracijske solidarnosti
Naš pokojninski sistem, tako kot verjetno večina sistemov po Evropi, deluje na paradigmi medgeneracijske solidarnosti, kar je (bilo) v redu dokler so bile generacije približno enako velike. Sedaj, ko se generacije drastično zmanjšujejo, paradigma niti v teoriji ne more delovati.

Zakaj pa se generacije zmanjšujejo?
»Brihtni« Evropejci smo zindividualizirali do skrajnosti praktično ves naš način življenja. Življenje se seli v (vele)mesta, kjer živimo vsak v svoji celici (ki mora imeti visoko, drago kulturo bivanja, z vso komoditeto). Pomoči skupnosti ne poznamo več. Uvedli smo celo nadomestila za skupnostno življenje (Facebook). Sedaj pa pričakujemo od pokojninskega sistema, da bo deloval na načelu človeške solidarnosti, celo medgeneracijske. Ne bo.

»Starci« mladim ne omogočimo, da se pravočasno osamosvojijo, ne opremimo jih z za življenje potrebnimi kompetencami, privezujemo jih nase, skratka mladi odhajajo v svet nepripravljeni. Vse užitke jim takoj omogočimo. Že od mladih nog se jim ni treba za nič potruditi. Tako je vedno več odlašanja pri odločitvah za resnično življenje v skupnosti, vedno več je »žuriranja« ter zatekanja v alkohol in drogo. In na take generacije naj računamo, da bodo poskrbele za naše penzije? Ne bodo.

Uvedli smo »na tone« človekovih pravic, kar je sicer prav, vendar smo uvedli tudi take, ki jim težko sploh rečemo pravice (npr. imamo pravico do ubijanja nerojenih otrok). Zadnjič sem opazoval, kako se v istih stavbah, isti ljudje borijo,  na eni strani za človeška življenja in na drugi strani omogočajo smrt. Mi pa pričakujemo, da bomo s takim odnosom do življenja povečali rodnost, ki edina v paradigmi medgeneracijske solidarnosti, pomeni rešitev. Ne bomo.

Kje je rešitev?
V postopni in vedno večji zahtevnosti najprej do nas samih in potem do naših otrok. Da bomo počasi pripravljeni prevzemati odgovornost – najprej zase in potem, če Bog da, še za svoje »starce«.

Reforma, ki ne bo upoštevala spremembe paradigme v svojem bistvu, tako nima prav nobene možnosti, da uspe.

Aleš Čerin


Aleš čerinAleš Čerin, mag. farmacije, mož, oče, podjetnik, skavt, predavatelj in bloger na blogu Preprostost. Pri svetovalnem delu v podjetju Edusatis d.o.o., v družini in družbi se zavzema za “bolj preproste izbire”. Aleš je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.  

Arhiv Aleševih zapisov na Drugem svetu

Oznake:
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]