Intervju z Ziggyjem

Tokrat sem odšla v Čudežno deželo, kjer sem se srečala z najbolj pinky blogerjem v Sloveniji. Ziggy svojo pravo identiteto razkrije le redkim, v svojih sporočilih pa se ne zapleta v sivo povprečje vsakdanjega življenja. V intervjuju razkrije nekaj o njegovem vzdevku, o pogledu v tujo spalnico, Janu Plestenjaku in še mnogo drugih zanimivosti.

Zakaj Ziggy, te tako kličejo prijatelji? In kakšno je tvoje pravo ime, če ni skrivnost?

Ziggy me večina ljudi okoli mene kliče že skoraj osem let. Ziggy epidemija se je pričela v srednji šoli in še kar traja in traja. Zadnje čase se, zaradi novih življenskih/službenih okoliščin iz dneva v dan bolj vrača moje pravo ime, na katerega pa se moram celo sam ponovno navaditi. Imam občutek, da bo Ziggy počasi ostal le še v virtualnem svetu, ter v mojem najožjem prijateljskem krogu. Težko si ustvarjaš neko malce bolj resno poslovno kariero, pri tem pa te ljudje kličejo Ziggy . Moje pravo ime… Eh, saj ni nič posebnega. Ostanimo pri Ziggyju.

Celostna podobo bloga izgleda, kot, da bi blog pisala čisto prava Barbika. Čemu takšna podoba bloga?

Ime bloga je Ziggy v čudežni deželi. Želel sem ustvariti nekakšen paralelni svet, kjer vsakodnevna sivina, frustracije, meje in predsodki izginejo. V Čudežni deželi ni nič nemogoče. Namesto o položnicah, davkih in vojnah se pri nas ukvarjamo s povsem drugačnimi težavami.  Kot na primer: Kdo ima najlepšega pudlja v državi? Kateri gumijasti bonboni so najbolj kul? Kaj se dogaja na slovenski estradi? In podobne reči… Vsa ta roza barva in navlaka je le simbol lahkomiselnosti, neobremenjenosti in prikupne nečimernosti, ki vlada v Čudežni deželi. Življenje je tako ali tako preveč sivo in pusto. 

Imaš morda doma zbirko punčk? Ali so ti kljub temu ljubše makete avtomobilov?

Hehe, nič takega nimam doma. Kot otrok sem imel oboje. Avtomobilčke, pa tudi nekaj starih barbik, ki sem jih »podedoval« od starejših sorodnic. Barbike sem ostrigel na frizuro, kot jo ima že 50 let Nina Gazibara. Avtomobilčki pa so se polomili med padci po stopnicah. Preostal mi je le še tv. In ukvarjanje s športom. Seveda sem se odločil za tv.

Kaj te je prepričalo, da si začel ustvarjati blog? Zakaj pod Večerovo domeno?

Ko sem začel pisati blog, sploh nisem vedel, da ga je mogoče pisati še pri kakšnem drugem ponudniku. Idejo mi je dal prijatelj, ki ga je pričel pisati par dni pred mano. Rekel je ,da je pisanje blogov hudo moderna zadeva. Jasno, da sem moral začeti. Če bi začenjal danes, bi se najbrž ponovno odločil za Večer. Všeč mi je ta domačna, pozitivna energija, ki tukaj vlada. Povrh vsega se mi tudi oblikovno zdijo večerovi blogi najlepši in najbolj preprosti za uporabnika. Všeč mi je tudi, da se na Večeru resnično trudijo, za razvoj bloganja v Sloveniji.

Po kakšnem kriteriju izvajaš ankete? Ti služijo rezultati za kakšne posebne namene ali zgolj analiza tematike?

Ankete mi sestavi ekipa petdesetih strokovnjakov s področja statistike in demografskih znanosti. Rezultate ankete kasneje uporabljajo SOVA, CIA, ter večina svetovnih tiskovnih agencij. Celo predsednik vlade, g. Janša mi je nekoč zaupal, da se celotna vlada ravna po rezultatih mojih anket, saj v njih vidijo kazalec gospodarskega razvoja.

Tvoje prvo sporočilo priča o tem, da te mika pogled skozi okno v tujo spalnico. Si razmišljal, da bi pisal za kakšen trač časopis oz. revijo? Morda pišeš?

Res je. Nikoli nisem skrival svoje radovednosti. Mislim, da je že nekako v človeški naravi, da radi vtikujemo nos v tuje zadeve. Eni to pač priznamo, drugi pa hinavsko obirajo za hrbtom in vohunijo po smeteh. Čeprav sem daleč stran od pisanja za kakšno trač revijo, pa je morda res, da sem zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zmeraj precej dobro obveščen, kaj se dogaja znotraj domače scene. Seveda o vsem ne razglabljam na blogu, ker se me konec koncev ne tiče. In ker od tega ne bi imel nič. Če bi pisal za rumeni tisk? Hm, kaj pa vem… Glede na to, da je pri nas večina tračev tako ali tako nastavljenih… Ne. Če bi želel pisati izmišljene zgodbe, bi najbrž postal pisatelj. Ali bloger. Hm… No, glej ga zlomka 🙂 

Jan Plestenjak ti ni najbolj všeč, kot si sam dejal v svojem sporočilu. Kateri slovenski estradnik si bi po tvoje zaslužil naziv, najlepšega moškega?

Jan je čisto ok. Le na živce mi gre vsa ta umetna fama, ki se je ustvarila okoli njega. Najlepši Slovenec.. hm… Tukaj bom precej neizviren… Kakšen mladi Cavazza, Peter Poles, Martin Perović ali mali Bizovičar bi bili kar ok. Ob zadnjem imenu vas je najbrž streslo,hehe.

Verjameš v čudeže? S čim te je prepričala Zobna Vila?

V čudeže 100% verjamem, ker se jih zgodi preveč, da bi bili samo izmišljeni. Samo verjeti je treba vanje. Pa s tem ne mislim samo verskih čudežev. Nič na tem svetu se ne zgodi brez razloga. Zobna Vila… Ljubica… Jaz sem Zobna Vila! Ampak… pssst!   

Misliš, da obstaja življenje po smrti? Kako si po svoje interpretiraš pomen življenja?

Bilo je neko obdobje, ko sem se nekako prepričal, da se naš obstoj konča s tem, ko nas požrejo črvi in drugi bavci. Zadnjih nekaj let pa iz dneva v dan dojemam, da sem najbrž daleč od resnice. Da smo ljudje preveč kompleksna, nenavadna bitja, da bi bili tukaj samo za ohranjanje vrste. Verjamem, da smo tukaj z namenom. A le začasno. Nočem uporabljati besed kot so »stvarnik«, »nebesa« in »pekel«. Zdi se mi, da v sebi nosimo modrosti in izkušnje nekih davnih časov, ki jih bomo nato odnesli s seboj… nekam naprej. Na življenje gledam kot na čudovito, izjemno redko priložnost, za katero bi bilo škoda, če je ne bi do konca izkoristili. Skratka… Mislim, da se s smrtjo ves cirkus šele prav začne.  

Kaj bi storil, če bi te otrok na ulici prosil za kos tvoje obleke; npr. za pulover, jakno, majico?

Do beračenja in teh zadev imam precej sporen odnos. Zato ker stojim za sloganom: »Kjer je volja, tam je pot!«. Klečanje na ulici in prosjačenje, pa ne kaže ravno na veliko volje. Zato tudi ne mislim odpirati poti s tem ,da bi se sam omoral čemu odpovedovati. Nobenega kosa oblačil ne bi slekel. Zato, ker sem za njihov nakup pošteno in resno delal. Kolikor pa poznam slovenske »sirote« pa bi te verjetno prej gnjavile za denar in čike, kot pa puloverje. Konec koncev pa tudi jaz ne morem iti do neke gospe na ulici in ji reči, da mi naj da svoje uhane. Tako pač stvari ne funkcionirajo… Žal.

Kaj si nazadnje naredil prvič?

Prejšnji teden sem si prvič kupil tofu. Sojin sir. Ima okus, kot da bi jedel staro gobico za pomivanje posode.

Kakšno vprašanje bi postavil sam sebi in kako bi nanj odgovoril?

Vprašal bi se: » Kako je biti najbolj popolno, čudovito, prikupno, duhovito, fantastično in nasploh totalno kul bitje na svetu?«
Odgovor: »Oh, honey… it´s hard.. it´s hard…«

Ziggy hvala za čas, ki si si ga vzel za najin virtualni pogovor. Želim ti še veliko veselih trenutkov in zanimiv sporočil na tvojem blogu.

Se želite o njegovih zanimivih vpisih prepričati? Lepo vabljeni – http://www.vecer.com/blog/ziggy

Lep pozdrav,

razkritOdkrito – http://razkritOdkrito.ednevnik.si