Dalajlamova etika v sodobnem svetu

(Piše: dr. Marko Pavliha) Ob poplavi knjig, filmov in spletnih strani o duhovnosti, morali, etiki in samopomoči je po mojem skromnem mnenju ena najboljših Etika za novo tisočletje, ki jo je napisal Tenzin Gyatso, štirinajsti tibetanski dalajlama, svetovni filozof, duhovnik in mirovnik, ki sem ga imel priliko videti, poslušati in se z njim rokovati takoj po letošnjih velikonočnih praznikih v Mariboru, ko je govoril o sočutju kot umetnosti sreče. Povprečnemu človeku bi moralo biti jasno, da je edina rešitev za človeštvo prerojena etika, ki bo temeljila na sožitju, sočutju, ljubezni, poštenosti, pravičnosti, prijaznosti, delavnosti in drugih večnih vrednotah. Toda kako nas lahko na ta višji nivo pripeljejo politiki, ki se udinjajo kitajski diktaturi (katera je nezaslišano naperjena zoper človekove pravice), in se obračajo stran od Nobelovega nagrajenca za mir, ki je bržkone med najbolj poklicanimi filantropi na svetu, da nas nauči nove etike? Boris Jež je v takole (pogumno) komentiral slovensko politično in hlapčevsko ignoranco: “Že to, da je obisk dalajlame v Sloveniji vnaprej sporen, pomeni njihovo (beri: kitajsko) vmešavanje v naše zadeve. Česar sami pri sebi ne dopuščajo. Če ga ne bo sprejel predsednik Danilo Türk, mu bom zameril. Obama ga je. In to uradno, sicer brez častne čete, ki pa je ta verski poglavar ne potrebuje. Čeprav si jo zasluži.”

Dalajlamova in hkrati budistična temeljna predpostavka je, da smo človeška bitja v osnovi enaka, fizično, psihično in čustveno, saj si vsakdo želi biti srečen in se izogniti trpljenju. To je tako pomembno izhodišče, da bi moralo prerasti v človekovo pravico, katero bi moral negovati in jo varovati sleherni človek. Gre za primarno raven človeštva, sekundarna pa se kaže v rasnih, verskih, političnih in drugih razlikah, ki so neznatnega pomena, čeprav je zaradi njih največ problemov. Poslušajmo drug drugega in vzgajajmo kulturo dialoga, pa bomo živeli lepše in srečnejše.

Sodobni ljudje smo vse bolj odvisni drug od drugega, toda tega spoznanja se otepamo, se zapiramo vase in tonemo v brezbrižnost do okolice. Obsedeni smo s formo in zunanjim videzom, a zanemarjamo našo notranjo razsežnost, torišče duhovnosti, ki sije v ljubezni, sočutju, potrpežljivosti, strpnosti, odpuščanju, prijaznosti, poštenosti, pravičnosti, čutu za odgovornost in občutku za skladnost. Potrebujemo sintezo različnih mnenj, kar je nenazadnje osnova demokracije.

Ne moremo biti ljubeči in sočutni, če hkrati ne obrzdamo svojih škodljivih vzgibov in poželenj. Dalajlama nas spomni, da lahko velik del duševnega trpljenja pripišemo impulzivnemu iskanju sreče in zadovoljitvi trenutnih želja. Okoliščin si največkrat ne moremo napisati na lastno kožo, lahko pa preobrazimo svoj odnos do njih in dosežemo notranji mir. To bo najbrž lažje uspelo tistemu, ki si je uspel ustvariti srečno družino, saj se bo moral dnevno tudi doma dokazovati v brezpogojni ljubezni, spoštovanju, nesebičnosti in tolerantnosti.

Zato moramo nujno razvijati holistični, svetovljanski občutek, ki ga dalajlama imenuje univerzalna odgovornost do vsega in vseh. V tej luči bi morali posvetiti bistveno več pozornosti naravi, vzgoji, izobraževanju, medijem, politiki, gospodarstvu, miru, razorožitvi in medverski harmoniji. Ključna je vloga staršev, vrtcev, osnovnih, srednjih in visokih šol ter drugih (ne)formalnih organizacij, da pomagajo pri osveščanji posameznikov, ki potem širijo pozitivne vibracije na vse širše družbene kroge. Drugače povedano, spremenimo prvo sebe, potem pa bomo lahko pozitivno vplivali na družino, krajevno skupnost, občino, pokrajino, republiko, evropske integracije in najširšo mednarodno skupnost. Še posebej pomembno vlogo pri duhovni, etični revoluciji bi morale imeti ženske, ki so biološko dokazano bolj čustvene in sočutne od moških.

Prav tako ima ogromen potencial civilna družba. Obstoječe verske skupnosti žal niso najbolj uspešne pri negovanju in razvijanju etičnosti, ker prevečkrat zdrsnejo v pretirano odvisnost od ene religije in institucije (npr. krščanstvo in katoliška cerkev), ki postane namenjena sama sebi, ne pa človeku in boljšemu življenju. Podobno velja za politične stranke, zato bi morala pomembnejšo vlogo dobiti celostna civilna družba (nevladne in neprofitne organizacije), ki bi se morala vključiti v zakonodajno in izvršilno oblast na neodvisen, nestrankarski način, kar bi bilo možno že na podlagi veljavnih predpisov. Pri tem moramo biti previdni, da se ne bi določena egoistična ali celo zlonamerna družbena frakcija pojavila kot trojanski konj in povzročila še več škode.

Hvalevredno se tudi v Sloveniji mnogi intelektualci odgovorno sprašujejo in iščejo odgovore, kako in kam v prihodnosti, ki se ne kaže v najbolj prijazni podobi. Dejstvo je, da je naš planet samo eden, omejen z vsemi dobrinami vred in nikogaršnja lastnina. Količinsko usmerjenost moramo spremeniti v prizadevanje za kakovost, zato moramo razmišljati celostno in dolgoročno načrtovati vse posege v okolje. Vsi podsistemi so namreč med seboj povezani, zato je treba upoštevati medsebojno povezanost vseh delov družbe. Končni cilj in namen je večja blaginja vseh ljudi v širokem pomenu besede, ki se nanaša na zadostno gmotno podlago za vsakogar, na zdravje, varno okolje, varovanje narave in dobre medčloveške odnose. Država mora prevzeti tisto vlogo, zaradi katere je sploh nastala: urejanje skupnih zadev, ki jih posamezniki vsak zase težje ali pa sploh ne morejo urejati. Odgovorna je predvsem za uravnavanje ekonomskega, socialnega, prostorskega in okoljskega razvoja ter za zagotavljanje izobraževanja, socialne, zdravstvene in pravne varnosti prebivalcev, demokracije in človekovih pravic.

Tudi civilna družba je vzkipela in se razcvetela v zadnjih dvajsetih letih: imamo na primer slovenski Zeitgeist, Projekt Venera, Gibanje za pravičnost in razvoj, Zbor za republiko, Zbor za vrednote, Društvo poslancev 90, Društvo Za boljši svet, Akademijo za psihosintezo, Mednarodno akademijo za duhovne znanosti in mnoga druga društva ter podobne nevladne organizacije, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z nami, z ljudmi, s človekom. Nekatere so sicer politično obarvane, kar načeloma ni sporno in nevarno, dokler je politika v službi ljudske blaginje, če pa postanejo tovrstne entitete egoistično svojeglave in pohlepne po oblasti, jih je treba vsaj moralno obrzdati.

Marko Pavliha

Prof. dr. Marko Pavliha je mednarodno priznan pravni strokovnjak, retorik, publicist in redni profesor za gospodarsko, transportno in zavarovalno pravo. V obdobju od 2004 do 2008 se je uveljavil tudi kot prodoren politik, kjer je opravljal funkcije ministra za promet, podpredsednika parlamenta in poslanca. Je avtor ter soavtor 20 knjig in okoli 500 člankov, v zadnjem času pa se je uveljavil tudi kot pisec bloga Mare liberum.
Dr. Marko Pavliha je član ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.