WikiLeaks: Car je nag
(Piše: Sašo Ornik) Da, včasih je tudi nag, a to ne bi smelo priti kot presenečenje. Saj mora kdaj pa kdaj tudi v kopalnico, se preobleči in tako naprej. Prav tako je z WikiLeaks in njihovo objavo zaupnih depeš ameriške diplomacije. V resnici nam te ne postrežejo s čim posebej novim, s čim se analitiki ne bi že dolgo ubadali. Še več, potem ko sem se dejansko spravil brati nekaj originalnih depeš, ki bi jih naj bilo 250000, objavljenih pa jih je precej manj, mi je postalo jasno, da tukaj nek pajek le prede mreže čez ves svet in upa, da si bo pridobil čim več informacij, večinoma pa potem razpolaga z opažanji, ki so ali pa mogoče tudi niso v skladu z realnostjo.
Tukaj je pred nami omejen pogled na spet omejen pogled ameriške diplomacije. V Washingtonu se trudijo ustvariti čim bolj jasno podobo sveta v katerem delujejo in to počnejo tako z obveščevalnimi službami, kakor tudi preko veleposlaništev. Neumno bi bilo pričakovati kaj drugega. Navsezadnje se morajo njihovi predstavniki pogovarjati s predstavniki drugih držav in vedeti, s kom imajo opravka. Če tako ameriškemu predsedniku Obami po dolgem procesu na mizo pride dokument, v katerem piše, da je ruski predsednik vlade Vladimir Putin alfa samec, ki rad igra Batmana, to samo pomeni, da bo v pogovorih izbral drugačen ton, kot če tam piše, da je rahlo paranoiden in povrhu še neodločen.
Če ostanemo pri Rusiji, imamo neko depešo iz Španije, v kateri lahko razberemo, da je nekdo največjo državo na svetu označi za mafijsko državo, imamo tudi azerbajdžanskega predsednika, ki vidi konflikt med Putinom in Medvedjevim. Imamo marsikaj takšnega, o čemer se že dolgo govori in ni nobena novost in da jih imamo zdaj pred očmi v depešah, še ne pomeni, da imamo pred sabo čisto, nepokvarjeno resnico. Ne, imamo še več istega, še več ugibanj.
Res je, da nas tu in tam lahko kaj blago preseneti, kakor na primer želje arabskih voditeljev, da bi ZDA napadle Iran. Ne toliko same želje, kot to, da to kar veselo izjavljajo in pozivajo k dejanjem. Čeprav, in tukaj se spet lahko dotaknemo omejenosti pogleda ameriške diplomacije na svet, lahko ti ljudje tudi lažejo. Ko ena depeša povzema besede katarskega predsednika vlade, da Iran laže njim, oni pa lažejo nazaj, se nam lahko postavi vprašanje, če isto ne lažejo Američanom, če le ne govorijo, kar hočejo njihovi sogovorniki slišati.
‘Veleposlanik je pošten človek poslan v tujino, da laže za svojo državo,’ je nekje v šestnajstem stoletju izjavil angleški avtor in diplomat Sir Henry Wotton. To bi lahko trdili tudi za vladarje same. Saj, če le pogledamo naš smešen slovenski primer, ki ga ne moremo razumeti drugače, kot da je Borut Pahor testiral, ali bi se dalo dobiti sestanek z ameriškim predsednikom v zameno za kaj drugega, tudi ne vemo, ali v pogovoru z odpravnikom poslov govori resnico ali le blefira. Kolikor vem, v Sloveniji še ni nobenega zapornika iz Guantanama in je vprašanje, če bo kateri kdaj našel pot v naše lepe kraje in tudi tista z jedrsko elektrarno in ponudbo Američanom je vprašljiva, saj gre za projekt prihodnosti, ko Pahorja po vsej verjetnosti že zdavnaj več ne bo.
Ne bom se dotikal tega, da je nedopustno, da se predsednik vlade o takšnih stvareh pogovarja z odpravnikom poslov, niti me ne zanimajo besede trenutnega veleposlanika ZDA v Sloveniji, da je Pahor časten in pošten mož. Vprašal se bom le, kar se očitno nihče: mar ni možno, da je naš predsednik Pahor svojemu ameriškemu sogovorniku čisto po domače lagal, da bi nekaj dobil, se mu dobrikal, namigoval, dajal upanje, v resnici pa ni nikoli imel namena karkoli narediti, ker tega sam tako ali tako ne bi mogel? Tega ne vemo, tega ne ve niti odpravnik poslov, pa je depeša kljub temu zdaj v javnosti in velja za čisto resnico. Vse kar imamo so besede in te so velikokrat lahko zelo poceni.
Na koncu iz vsega skupaj ne bo velikih posledic za odnose med državami, kajti po večini vsi vedo, kaj si drugi mislijo o njih. Le nekaj bo za ZDA zelo boleče. V prihodnje bo vsak dvakrat premislil, kaj bo rekel njihovim predstavnikom, nekako tako kot klub prijateljic, ko ugotovi, da imajo med seboj nepopravljivo klepetuljo in se o njihovih zaupnih pogovorih razpravlja po celi soseski. Zaupanja ne bo več veliko. Hillary Clinton mora v tem trenutku prav zares boleti glava.
Sašo Ornik
Sodelujte v anketi DS o tem, ali vas direktnost in vsebina diplomatskih depeš presenečata (levi stolpec)
Sašo Ornik – Jin je uveljavljeni blogerski politični komentator, avtor bloga Jinov svet. Na Drugem svetu kot gostujoči bloger spremlja aktualno politično dogajanje v Sloveniji in svetu.
Arhiv kometarjev Saša Ornika na Drugem svetu