O kulturi – V Sloveniji je težko vreči kamen, da ta ne bi priletel vsaj v enega pesnika
(Piše: Milena Miklavčič) V dveletnem poročilu ministrstva za kulturo, so ugotovili, da za kulturo na leto vsak od nas nameni v povprečju 100 evrov. Država pa ji je lani namenila 209 milijonov evrov. Slovenija sicer po številu izdanih knjižnih naslovov na prebivalca zaseda zavidljivo prvo mesto na svetu. V slovenske knjižnice pa je, kakšno razkošje-! včlanjenih pol milijona bralcev. V 2008 je bilo v Sloveniji izdanih 3.813 naslovov knjig, od tega 18,8 % iz skupine jezikoslovna, leposlovna in literarna dela, 13,4 % iz skupine družbene vede in 8,9 % iz skupine uporabne znanosti, medicina in tehnika. Knjige za tri evre je lani, v okviru »Ljubljana – svetovna prestolnica knjige«, kupilo kar 35 tisoč ljudi.
Po vsej Sloveniji in tudi v zamejstvu, se dnevno vrstijo različne kulturne prireditve, kajti skozi zgodovino smo se Slovenci le-te oklepali tudi zato, ker je bila vir naše narodne identitete. Materin jezik in kultura sta že od nekdaj igrala pomembno vlogo. Skozi kulturo podoživljamo tudi naše duhovno bogastvo, ki ga – vsaj zaenkrat kaže tako- ne more uničiti niti potrošništvo, niti globalizacija.
Vrsto let, kar vodim v Škofji loki, v Kašči, srečanja z znanimi Slovenci iz sveta kulture, se soočam z meni nerazumljivimi razmišljanji nekaterih, ki pravijo, da je visoka kultura namenjena le nekaterim; predvsem izobraženim, oziroma tistim, ki se nanjo razumejo. Prejšnji mesec, ko smo imeli v gosteh gledališko igralko Mileno Zupančič, so me naslednji dan številni cukali za rokav, rekoč, kako radi bi ji prisluhnili, a jim je bilo nerodno potrkati na vrata, skozi katere pred tem niso še nikoli vstopili.
Pravi zločin nad bralno kulturo tako imenovanih nenadarjenih dijakov je, ko so pričeli literaturo, ki jo imajo za obvezno branje- prilagajati njihovim zmožnostim.(beri: krajšati romane na raven stripov) Na tak ogaben način so scefrali na primer roman Zločin in kazen. Če v gimnaziji dijaki ne zmorejo brati obveznih romanov koliko bralne kulture lahko potem pričakujemo recimo pri študentih naravoslovja?
Žal pogosto pozabljamo, da s kulturo rastemo in se z njo bogatimo, kajti z njo si bistrimo in bogatimo misli in domišljijo. Kultura pa niso le gledališče, knjige, filmi, glasba in slikarstvo, sem sodijo tudi naši medsebojni odnosi, srčna kultura, toleranca in vse ostalo, kar bogati medsebojne odnose.
Sem in tja naletim na posameznike, ki se jih iskreno razveselim. Zlasti še, če ljubimo podobne stvari. Potem pa, povsem nehote, beseda nanese na politiko. Zlasti na polpreteklo. Obrazi se pomrače, obrvi namrščijo in ko padejo še zadnje maske, vsa zaprepaščena spoznam, da se je nivo kumuniciranja spremenil v volčje tuljenje, ki s srčno kulturo, če že ne tudi s kakšno drugo, nima nobene zveze.
Erica Johnson Debeljak je dejala, da je v Sloveniji težko vreči kamen, da ta ne bi priletel vsaj v enega pesnika. Z njo se globoko strinjam, kajti če samo pogledamo na blogovje, imamo kaj videti! Obenem pa se tudi med verze o predanosti, ljubezni, čutnosti in srčnosti vtihotapijo ostro zašiljene misli, ki prav nič kulturno mrcvarijo duše nasprotnikov.
Pred več kot letom dni je izšel prvi del slovenskega integralnega prevoda Slave vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja, ki mu je lani sledil tudi drugi del. Knjiga, ki je doživela moj in še kakšen tihi poklon.
Ob 80. rojstnem dnevu pesnice Neže Maurer pa je založba Sanje ponatisnila njeno knjigo pesmi Litanije za mir, ki jo je avtorica opisala kot “hladno ugotavljanje družbenih laži”. Pesnici, ki je s svojo poezijo zarisala neizbrisne črte ugodja v njenih bralcih, velja skloniti glavo v tihem občudovanju in strmenju. Še en mejnik leta 2010 preko katerega ne morem kar stopiti.
Slovenci smo bili v preteklosti pogosto teptani in ogroženi od bližnjih sosedov, ki so nas hoteli stlačiti v svoje lastne kalupe. A takrat, ko je neusmiljena peta najbolj zavrtala v našo narodnostno identiteto, je bila želja po ohranjanju kulture, identitete in narodne zavesti najmočnejša. Danes pa se včasih, če že ne pogosto, zdi, da nam je postalo vseeno. Zdi se, da do kulture postajamo vedno bolj nekulturni. Kot tudi drug do drugega. Dopuščamo mačehovsko ravnanje z jezikom, ponižujoč odnos do kulturnih dobrin pa pogosto nemo kliče k streznitvi. Kaj bi nepoučenemu lahko, navsezadnje, sporočali podatki, da je imel v istem tednu v istem kraju Oliver Dragojevič razprodano dvorano z skoraj 1000 sedeži, tenoristu Branku Robinšaku pa je prisluhnila le peščica?
In dokler bo povprečen Slovenec na izust naštel vseh deset in še malo sodelujočih v Big brotherju, sanjalo se mu pa ne bo, kdo je Drago Jančar, toliko časa bo, kljub vsemu prijaznemu namigovanju, da smo še zmeraj najbolj kulturna srenja v vsem vesolju, vsakršno besedičenje le milni mehurček, ki se bo razpočil tudi ob brutalnem dejstvu, da ima revija, v kateri se iščejo odgovori tudi na vprašanje katera Slovenka je najbolj vroča mačka naklado okoli 30.000 izvodov, slikanica za otroke ali pesniška zbirka, ki stane le malo več kot taka revija, pa komaj v 200 ali 300 izvodih?
Milena Miklavčič
Sodelujte v anketi na Drugem svetu o tem, kako pogosto obiskujete kulturne dogodke in prireditve (levi stolpec)
Milena Miklavčič je slovenska pisateljica, publicistka in blogerka. Izdala je štiri knjige, med katerimi so najbolj znane Usode, naši najmlajši pa jo poznajo po Abecedi iz zakajčkove ulice, Pri hrastu na levo in Pika na B.. Svojo literarno ustvarjalnost izraža tudi preko objav na blogu closhemerle.ednevnik.si. Milena je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.
Arhiv Mileninih zapisov na Drugem svetu