Tina Maze od solz do zlatega uspeha

(Piše: Boštjan Leskovar) Tina Maze je z osvojitvijo naslova svetovne veleslalomske prvakinje postavila nov mejnik slovenskega smučanja, hkrati in predvsem pa je zlata medalja »pika na i«  njene smučarske kariere. Čeprav svoj smučarski talent kaže že od leta 2002, ko je slavila svojo prvo veleslalomsko zmago, si je naziv šampionke priborila v zadnjih treh sezonah, s petimi osvojenimi medaljami na velikih tekmovanjih in zadnjim naslovom svetovne prvakinje v veleslalomu. S tem se je postavila ob bok nepozabni Mateji Svet, ki je svoje medalje osvajala pod jugoslovansko zastavo, a so bile  morda prav zato za nas Slovence še toliko pomembnejše. Pred  nekaj leti je  še veljalo, da ima tudi Tina tisto značilno slovensko lastnost osmoljenca velikih tekmovanj. Po prvenstvu v Garmisch-Partenkirchnu lahko trdimo prav nasprotno, postala je specialistka za največje tekme. Nekoliko nenavadno, če pomislimo na njen občutljiv karakter, ki jo spremlja skozi njeno kariero.

Ob proslavljanju uspeha Tine Maze najbrž ni pravi čas za pretirano kritičen razmislek o njenih manj blestečih  trenutkih, a le ti so neločljivo povezani z uspehi in dojemanjem le teh. Malokdaj nam največji športni šampioni pokažejo tisto ranljiv, nesamozavesten obraz. Tina Maze je v tem primeru nekaj posebnega. Tudi to je neke vrste vrlina. Čeprav ga mnogi razumejo kot muhavost in razvajenost, pa po drugi strani predstavlja neko iskrenost. Tina ima pač dva obraza, nasmejanega in »objokanega«. Prav zaradi tega sproža toliko pozitivnih in negativnih čustev med navijači. Nasmejana Tina je lahko najmočnejši magnet za navijače in posledično sponzorje. Objokana je vse drugo. Če k temu prištejemo še malo trme je vse skupaj kombinacija, ki se hitro napačno razume. Njene« bitke« s trenerji, serviserji, novinarji so potem bolj razumljive. Danes, ko slavimo prvi naslov svetovne prvakinje v samostojni Sloveniji se le še bežno spomnimo nekaj tednov nazaj, ko je fotografija objokane in obupane Tine  v snegu obkrožila slovenske športne medije in  pripovedovala zgodbo o še eni krizi naše najboljše smučarke. Le najbolj zvesti navijači so takrat verjeli v današnjo zgodbo. A vse se je obrnilo. Fotografija nasmejane Tine z zlato in srebrno medaljo okoli vratu bo tisto kar bo ostalo v spominu.

Njen karakter, ki ga v preteklosti niso znali (ali hoteli) motivirati trenerji v slovenski reprezentanci je bil obsojen na samostojno delo. Vse skupaj se je vseeno dobro končalo. V svoji zdaj povsem italijansko – švicarski ekipi očitno dobro funkcionira. Kako bi bilo, če bi Tina s svojim talentom pred leti ostala zadovoljna v reprezentančni ekipi ne bomo izvedeli nikoli. Pot, ki jo je izbrala ni bila lahka, a očitno v danem trenutku edina možna. Vseeno lahko le upamo,  da tovrstne prakse privatnih ekip ne bodo postale splošna praksa slovenskega smučanja. Filip Gartner še danes trdi, da je smučanje ekipni šport, oziroma da veliki šampioni kujejo znotraj močnih ekip. Take močne ekipe smo včasih imeli tudi Slovenci..

Po končanih prvenstvih radi štejemo medalje. Po zaslugi Tine je Slovenija zelo visoko, a vse podrobnejše statistike letošnje sezone pripovedujejo povsem drugo zgodbo. Slovensko smučanje brez Tine Maze  je na rezultatskem dnu. Ko smo po preteklih dveh sezonah mislili da nižje ne gre, se je zgodilo tudi to. Zamenjava vodstvenih garnitur na Smučarski zvezi Slovenije (še) ni prinesla pričakovanih rezultatov. Sicer hitre spremembe sploh niso mogoče, a navijači in sponzorji počasi zgubljajo potrpljenje. Prav zato je danes jasno, da je bila odločitev novega predsednika zveze, ki se je kot prvo osebno zavzel za rešitev spora med SZS in Tino, pravilna. Tudi za ceno znatno večjega finančnega deleža, ki ga SZS namenja Tini za njene priprave.  Zato se danes lahko veselimo slovenskega uspeha. Nergači bodo rekli, da je bila cena tega »slovenskega uspeha« 212 tisoč evrov, koliko so jih iz proračuna zveze namenili v letošnjem letu namenili ekipi Tine Maze. A ni vse v denarju, še veliko več v spoštovanju in medsebojni komunikaciji. Nenazadnje pa tudi Tine potrebuje slovenske navijače. Slovenski navijači pa potrebujejo zmagovalce, ki slovenski smučarski ponos ohranjajo pri življenju. Zmagovalce nenazadnje potrebujejo tudi sponzorji, ki morajo prej ali slej upravičevati svoje vložke. Da je zadnji uspeh Tine Maze prišel kot naročen za sponzorje reprezentance smo lahko lepo videli tudi na sprejemu v Ljubljani. »Sprejem« je bil povsem v znamenju promocije sponzorjev. Slovenska smučarija jim ne ponuja prav veliko pozitivnih povezav, zato so zadnjo izkoristili »do konca«.

Kako bo dolgo pričakovano zlato unovčilo slovensko smučanje bo pokazal čas. Za pravi zagon na novi poti je poskrbela Tina, za ostalo bodo čimprej morali drugi. Mnogi športniki si namreč želijo končati kariero na vrhuncu. Kaj bi bilo s slovenskim smučanjem, če Tina jutri pomaha v slovo?   

Boštjan Leskovar

Foto: Smučarska zveza Slovenije

Boštjan Leskovar je športni podjetnik, rekreativec, športni navdušenec in avtor bloga Športne vizije 2. Kot pravi sam:“šport piše najboljše zgodbe, najbrž tudi zato blogam o športu. In zgodbe so najboljša hrana za tržnike. Moj blog z vedno delovnim naslovom Športne vizije 2, je moj pogled na šport skozi oči tržnika. Boštjan je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.