Intervju s Kallisto

Tokrat pa vam predstavljam blogerko Kallisto. Najstnico, ki v življenje odrasle ženske šele vstopa.

Velikokrat zmedena, išče smisel življenja in se srečuje z nešteto potmi, ki jo vodijo na različne strani. Spet drugič, točno ve kaj hoče in daje občutek, da je neranljiva.

Zakaj Kallisto?

Nekega dne sem se odločila da si bom ustvarila ime, ki bo dejansko nekaj pomenilo. Ime, ki ne bo poceni in izrabljeno. Ko sem našla eDnevnik, sem hotela tu res nekaj narediti, pustiti moj pravi pečat. In v oči mi je padlo ime ene izmed Jupitrovih lun, torej Kallisto. Mogoče tudi zato, ker je zelo podobno mojemu pravemu imenu, torej Katja. Ime predstavlja muzo v katero se je zaljubil Zevs in na katero je bila Hera blazno ljubosumna in jo je spremenila v medveda, vsaj mislim da je tako. In pa…ne vem točno zakaj, ampak všeč mi je zven in zdi se mi, da se v njemu skrivam tista druga jaz. Tista zasanjana, a samo na trenutke, tista malce pesniška a hkrati nikakor preveč romantična.

Ti je eDnevnik kdo priporočal? Kaj te je vzpodbudilo k pisanju bloga?

V bistvu sem na eD naletela bolj kot ne slučajno, ne spomnim se dobro. Vem da sem se registrirala ampak nisem napisala ničesar. No in v tistem času sem spoznala Fentutala in on je bil tisti, ki me je spodbudil k pisanju, ki me je pravzaprav navdušil in mi predstavil ogromno stvari v prav posebni luči, taki nenavadni.

Si stran bloga sama oblikovala?

Ne 🙂

Za oblikovanje je izključno “kriv” in zaslužen Filip.

Res čista sreča, da ga imam, ker ustvari ravno to kar rabim, brez da bi mu dajala napotke. Vem da me je že parkrat presenetil in kar rekel “ey mam nov lay za tebe”. In to je bilo to. Moji layouti. Vsak za določeno obdobje mojega življenja.

Tvoji nekdanji zapisi so bili »izbrisani« oz. kot si v prvem sporočilu omenila, nekako se je tvoj bivši blog sesul. Si izvedela kaj se je zgodilo?

Ne, glede tega sesutja nisem izvedela popolnoma nič.In lahko mi verjameš, da sem bila popolnoma sesuta, šokirana, da sem jokala, kot dež pravzaprav. Ampak… Potem sem stvar vzela kot znak za nov začetek. In šla naprej, se pobrala in še vedno poizkušam doseči več, iti višje. Nekaj starih zapisov pa lahko preberete na posebni strani do katere vodi slika na desni strani bloga. Ni je mogoče zgrešiti 🙂

6. Iskrenost kot si omenila je zate najpomembnejša med prijatelji. Si bila velikokrat razočarana? Oprostiš grehe ali prijateljstvo kot takšno takoj zavržeš?

Ja, iskrenost nasploh mi je res najpomembnejša. Ne samo med prijatelji. Je pa resnica, da so moji prijatelji moje bogastvo. Razočarana niti nisem bila… Take grozne izdaje se mi nikoli niso dogajale, so bila tista otroška bockanja, kreganja, drugače pa hvala bogu ne. Je pa res, da svoje skrivnosti, tiste res samo moje, težko zaupam, čeprav delujem zelo komunikativna, se odprem le malo komu. Ostali pa so zame bolj kolegi. S katerimi se smejim, hecam, zabavam. Ločim ljudina tiste, ki so vredni zaupanja in tiste, ki izkoriščajo. No vsaj do sedaj mi dobro uspeva 🙂

Sicer pa grehi…

Ja takole je, navsezadnje vsakdo si zasluži tudi drugo priložnost. Vedno pride do rahlih nesoglasij, napak… Ampak, kot včasih pravim moji Lilly: Bolj je zakrpano, bolje je, ampak morajo biti kvalitetni šivi. In mislim da prijateljstvo, ki preživi par kriz… Tisto prijateljstvo je samo še bolj močno, trdno in ne več tako naivno sveže.

Seveda pa odvisno, za kakšne “grehe” se tukaj pravzaprav gre.

Partnerja v zakonski ali izven zakonski zvezi morata svoj odnos graditi na zaupanju, iskrenosti. Se zanj tudi kdaj potruditi, žrtvovati. Se pravi, tudi kakšne majhne grehe odpustiti – da ali ne?

Tu lahko rečem vsekakor DA. Namreč naše življenje ni pravljica kakršne sta pisala brata Grimm. In treba je biti realist. Skušnjave so, to vsekakor. In 2. priložnost obstaja. Ker nikoli ne bomo vedeli, kako bi bilo, če bi dali priložnost še v drugo. oz kaj bi bilo, če je nebi dali.
Ampak pravijo, bolje obžalovati kar si naredil, kot obžalovati tisto kar nisi.

Ker ljudje se spreminjajo. In kadar naredijo napako, se jo zavedo, se nekaj naučijo. No seveda ni tako pri vseh, ampak pri večini.

In kakor si rekla, tiste “majhne grehe”. Sem vsekakor ne prištevamo enormnega varanja, pretepanja…itd.

Punce, mlade ženske, žene! Ne pustite se izkoriščati!

Zelo se spominjam sporočila v decembru in tvoje Gore Oljke ter Božička, v katerega si začela verjeti. Kako je danes z darilom od Božička?

O joj! Ne morem verjeti, da se sploh še kdo spomni tega. Hmmm. No, moje darilo od Božička je bilo bolj na kratek rok. Z M. sva bila potem skupaj, ampak se ni izšlo… Nekako še nisva bila pripravljena, mogoče nikoli ne bova… Kaj pa vem. Včasih se prav vprašam, pa zakaj za boga mi ga življenje ves čas postavlja pred nos. Kdo ve.

No sedaj sva kljub sporazumnem razhodu vseeno na tako nenavadni “bojni nogi” ki pa je znana samo nama.

Kallisto si definitivno preveč komplicira življenje 🙂

Unikatni smo in zelo nenadomestljivi svojim dragim. To šele spoznajo, ko nas izgubijo oz. mi izgubimo njih. Tega se zavedati, pomeni bolje izkoristiti življenje, spoštovati ljudi okoli sebe… Se tega zavedaš vedno, pogosto ali redkokdaj? Na podlagi česa, se te misli začnejo v tebi prebujati?

Hmm zelo zanimivo vprašanje.

Zagotovo pride kak tak dan, ko se sami sebi zdimo neumni, neprivlačni, nezaželjeni… Včasih se nam celo zazdi, da nas nihče noče. Ampak na svoj način je vsakdo drugemu nenadomestljiv. Je tak kot je, takšnega so ga sprejeli in pika. Življenje bi teklo dalje. A ne bi bilo isto, ne pravim pa, da bi za vedno zazevala praznina. Čeprav v srcu tistih, ki so ga res ljubili, ki jim je bil ta nekdo najdražji. Te praznine se nikoli ne zacelijo, pa naj preteče še toliko časa.

Stvar je samo v tem, kakšen je odnos.

In jaz sama mislim, da tistim, ki me ljubijo sem neprecenljiva, nenadomestljiva. Torej moj oče, mama Brat, moja Lilly, moja MaIcha… In še dosti drugih in nekoč pride še celo tisti nekdo, ki me bo ljubil in mi bo z njim uspelo razviti se v žensko. V tisto pravo. Ker ne glede na vse, sem še vedno majhno dekletce (no ne tako zelo majhno) ki šele stopa po začetku poti, ki ji pravimo življenje.

Zavedanje, da pa le nekaj pomenim pride takrat, ko mi drugi to pokažejo, povejo. In takrat.

Takrat sem eden najsrečnejših ljudi na svetu.

In moje misli začnejo tavati v to smer, kadar se zgodi kak nesporazum, ali pa kadar naredijo zame res nekaj neprecenljivega.

Kallisto kaj meniš koliko je res vredno življenje? Zelo dobro vprašanje, ki si ga zastavila na svojem blogu.

Jaz sama mislim tako:
Človeško življenje je vredno toliko kolikor je vreden vsak posameznik. Koliko se je dal, koliko se je razvil, koliko je spoznal. Toliko je vreden. Ker kolikor daš, dobiš nazaj in bolj se daš, bolj bogatiš sebe in hkrati druge.

Življenje samo je neprecenljivo in bilo bi narobe, da bi lahko ocenili njegovo pravo vrednost.

Stvar vsakega posameznika je koliko ceni svojo bit, svoj obstoj.

In čisto mogoče, je življenje vredno kolikor sam zase misliš da je.

uf… Filiozofiram kaj? 🙂

So stvari, ki jim nekako nikoli ni konca 🙂 Večna vprašanja.Večna razmišljanja, mogoče je to eno izmed njih 🙂

Nam prosim o ustanovitvi in samem poteku dela, idej vaše skupine malce opišeš?

Najprej najlepša hvala 🙂 Glede skupine pa tako. V bistvu ni skupina v pravem pomenu besede. Skupine so tiste, ki imajo redno vaje, ki so določene, ki nekako vedo kje stojijo. Mi, naša impro glasbena tolpa…

To smo bitja z vseh vetrov. 🙂 Mislim, da niti eden izmed nas ni podoben drugemu. Kar nam je skupno je to, da vsi obiskujemo SŠGT Celje in da je naš mentor, krasni, energični in predvsem odličen idejni vodja – Botr Fotr. Profesor, ki si ga lahko vsak dijak samo na tiho želi. In on je pobudnik te tolpe, on je tisti ki nam vsakokrat reče: “Dajmo naredimo to! Ne bojte se biti drugačni! Upajte si.” In on je tisti, ki mi reče: “Katja zmogla boš!” in potem nekako res zmorem. In skupina se ob različnih praznikih ali priložnostih zbere, določi par zadev in potem ponavadi z pičlimi vajami bolj ali manj uspešno sfuramo zadevo 🙂

Nate je naredila velik vtis knjiga Corelijeva Mandolina? Zakaj predvsem?

Correlijeva Mandolina… O ja…

V bistvu še sama ne vem čisto dobro zakaj, verjetno zaradi zmesi vsega. Krasnega pripovednega jezika, krasnih karakterjev, rahlo ciničnih a blazno smešnih dialogov… Ker je tako prijetno, bockasto topla. In ker je hkrati grenka s tistim čudovito sladkim okusom. In ker je takšna resnična ljubezen.

Ne perfektna in visokoleteča. Ampak takšna, kako naj rečem. Takšna prava. In pa predvsem me je navdušil tale odlomek: “Ljubezen ja začasna norost. Izbruhne kot vulkan in potem uplahne. In ko uplahne, se moraš odločiti. Ugotoviti moraš, ali so vajine korenine tako prepletene, da je nepredstavljivo, da bi se kdajkoli ločila. To je namreč ljubezen. Ljubezen ni zasoplost, ni razburjenost, ni oznanjanje oblub o večni strasti, ni želja po paritvi vsaki dve minuti, niso neprespane noči, ko sanjariš da poljublja vsak kotiček tvojega telesa. Ljubezen sama ja tisto kar ostane, ko se zaljubljenost utrne, je hkrati umetnost in srečno naključje. Tvoja mama in jaz sva to imela. Imela sva korenine, ki so pod zemljo rastle druge k drugim in ko so vsi prelepi cvetovi popadali z najinih vejm sva odkrila, da sva eno drevi, ne dve.” – Corellijeva Mandolina; Louis De Bernieres (316str).

Kaj te zelo razžalosti na tem svetu?

Najbolj me razšalosti nespoštovanje ljudi do samih sebe. Razžalostijo me dekleta omamljena s hektolitri pijače, z razmazanimi ličili in sledmi bruhanja okrog ust. To me razžalosti.
Da je toliko mladih, ki morajo svojo nesrečo utapljati v alkoholu, namesto da bi našli nekaj, kjer bi lahko sprostili svojo jezo in jo usmerili v +.

In najbolj me razjezi, ko na ta očitek vsi tisti rečejo samo: “Pač nisem za nič nadarjen”
Laž! Vsi smo nadarjeni za nekaj, samo najti je treba to in talent negovati.

Kaj te zelo osreči?

Najbolj me osrečijo tiste majhne stvari. Pogovori z mojo Lilly, tiste globoke debate, biti ali ne biti in vse v tej smeri. V smeri rasti…
Cinične debate z MaIcho in rahla sanjarjenja…
Osrečijo me krasni vpisi na blogu ali utemeljeni komentarji. Osrečijo me metulji, ki poplesujejo pred mojimi očmi. Ali preprosto sončni žarki, ki me pobožajo skozi okno učilnice in me za trenutek popeljejo nekam, kjer je malo bolj barvitio in drugačno.
Najbolj pa me osreči, ko vidim, da sem osrečila ljudi, ki jih ljubim.

Greš po mestu, vidiš berača, kaj narediš?

Zvenelo bo kruto. Ampak ga prezrem. Ne morem pogledati v oči, ne vem zakaj. Ker se mi po eni strani smilijo in jih hkrati obsojam. In rajši zadevo spustim mimo. Namreč kdo sem jaz, da bom sodila zakaj so pristali tam. Namreč nihče ne more vedeti njihove zgodbe.

Z veseljem pa dam kaj denarja tistim ki ponavadi igrajo po ulicah, se za ta denar vsaj potrudijo. Ne maram ljudi ki prosijo. Vsi imamo potencial da iz sebe nekaj naredimo. In nekateri se prehitro vdajo v usodo.

Tvoji hobiji so:

Ni da ni. Resno. Najdete me povsod. Rada rolam, tečem (če nisem prelena), poizkušala sem s pilatesom, no ta poizkus je neslavno propadel.

Drugače pa, knjige… Tiste dobre zgodbe, pa internet, tale eD je krasna zadeva 🙂
Pisanje pesmi, čeprav temu mogoče ne bi rekla ravno hobi.
Moja tolpa Jej pa Glej..itd…Itd..

Tvoj moto je:

V bistvu noben poseben. Jih je več ampak najbolj verjetno ta, ki je tudi najbolj preprost, a ga razume premalo ljudi: Živi in pusti živeti!

In pa seveda:
Bolje kruta resnica, kot lepa laž.

Se želite o njenih zanimivih vpisih prepričati? Lepo vabljeni – http://kallisto.ednevnik.si.

Robi Zidar