Delamo dobro, da bi pomirili sebe, ali mislimo tudi na druge?

Ljudje dostikrat poskušamo živeti po nekih normah, etičnih in drugih pravilih, da bi zadostili naši pozitivni samopodobi – ne goljufamo, ne lažemo, ne krademo, ne prešuštvujemo, smo načelni, nekoruptivni … in zaradi vsega tega imamo nasploh dobro mnenje o sebi. Pa vendarle, a vsem tem našem prizadevanju ne postavljamo na prvo mesto prav sebe, naš “bližnji” pa je nekje v ozadju, praktično nepomemben? In navsezadnje, nas takšna pretirano pozitivno napihnjena samopodoba ne vodi v skušnjavo, da na druge ljudi gledamo zviška, vidimo samo njihove pomanjkljivosti, napake in, hote ali ne, razmišljamo, da so slabši od nas? Prav napuh je eden izmed najbolj zapeljivih grehov, ki nas vodi v poveličevanje sebe in stran od drugega. In ob današnjih Jezusovih besedah se je kaplan Marko zgrozil in ugotovil, da je v svojem krščanstvu videl toliko sebičnega, toliko dela, ki ga je opravil zaradi sebe, ne pa zaradi ljubezni do drugega.”