Tajkunstvo kot orožje
(Piše: Sašo Ornik) ‘Pahor ni primeren za predsednika vlade’, je poudaril minister za javno upravo Gregor Virant in prvaka socialnih demokratov udaril tja, kamor ga že tako ali tako vsi tolčejo. Govoril je ob robu srečanja krajanov četrtne skupnosti Rudnik in odzval se je na predstavitev alternativne ekipe najmočnejše opozicijske stranke. Potem je še zabil: ‘Predsednik vlade mora dnevno sprejemati izjemno težke odločitve, od katerih je odvisno poslovanje gospodarstva in življenje ljudi, za to pa mora imeti posebna znanja, sposobnosti, lastnosti in tudi izkušnje. Pahor ničesar od tega nima.’
Ankete že kar nekaj časa kažejo, da se bo glavni boj za prevzem oblasti v tej državi odvijal in se že odvija med Pahorjem in Janšo, medtem ko drugi igrajo predvsem stranske vloge. Na desnem polu je NSi tako nizko, da se morajo celo bati za svojo parlamentarno prihodnost, na drugi strani pa se, čeprav se vsekakor trudijo, Golobičevemu Zares in Kresalovi LDS ne uspeva prebiti bližje SD-ju in tako postati tista prava alternativa Janševi vladavini. Ne, Pahor je nesporno edini, ki lahko ogrozi Janeza Janšo.
Na žalost zanj se do zdaj ni znašel najbolje. V četrtkovem soočenju na Pop tv se je prav neprijetno potil, da je bilo videti, kakor da ga bo pritisk zdaj zdaj strl. Seveda, kasneje so v vodstvu SD-ju prišli na dan z odgovorom: Borut Pahor je imel vročino in zato ni bil v svoji najboljši formi. Kakorkoli, temu lahko verjamete ali ne, ampak nekaterim volivcem bo prizor prepotenega predsednika SD, ki ne zna kot iz topa postreči z dvanajstimi prevzemi, ki bi se naj zgodili pod Janševo vladavino, ostal v spominu. In to nikakor ne bo dobro zanj.
Sicer so pa zavladali tajkuni. Vsepovsod se vlačijo po ustih in polzijo s konic jezikov, da je že prav nespodobno. Janez Janša je našel uspešno formulo, da prepriča čim večji delež Slovencev. Nič več ni govora o domobrancih in partizanih in povojnih pobojih, zdaj se je glavni boj preselil na področje prepletenosti gospodarstva in politike, zakulisnih povezav in teh neljubih bogatašev, ki so si prislužili ime tajkuni. Na tak način je predsednik vlade dobil prav takšno delitev znotraj političnega prostora, ki jo je potreboval in si zagotovil, da mu ne bodo glasov odžirale sicer že zdavnaj preživete debate o tem, kdo podpira koga v dogodkih med in po drugi svetovni vojni.
Po eni strani je takšen premik dober, ker smo se premaknili vsaj za nekaj desetletij v prihodnost. Po drugi strani se nismo premaknili dovolj, saj namesto, da bi politične stranke tekmovale s svojimi programi in nam obljubljale reforme, ki nas bodo vse pripeljale v nebesa pod Alpami in ki bodo dejansko vplivale na to, kako bomo naslednja štiri leta živeli, drug drugega obtožujejo, kdo je naredil več nečednosti v preteklosti. Je bilo prevzemov več pod Janševo vlado ali prej, je Šrot do svojega bogastva prišel v zadnjih štirih letih, ali pa je kot pridna mravljica že dolgo zbiral kamenčke za svojo palačo? Da se govori predvsem o tem in poudarek ni na premikih v prihodnosti, ki bodo Sloveniji omogočile hitrejši razvoj, so sicer krivi tudi novinarji, ki so se tako zelo obesili na tajkunstvo.
Če smo že pri Šrotih. Še pred nekaj meseci se je zdelo, da bo SLS morebiti nekega dne lahko celo vodilna sila na desni sredini. Vsi tisti župani, dokaj dobra organizacija in potem še vsem očitna povezava med predsednikom stranke in njegovim bratom, ki čisto slučajno sedi na vrhu Pivovarne Laško in ima svoj vpliv v medijih, vse to se je zdelo kot garant, da bo prej ali slej ta naveza dosegla svoje v slovenskem političnem prostoru. Zdaj pa SLS leži skoraj razbita na tleh in se kakor NSi mora tresti za svoj uspeh na prihajajočih državnozborskih volitvah. Tudi to je posledica te nove besede, ki smo jo v preteklih mesecih prevzeli za svojo, tajkunov namreč. Izkazalo se je, da je v rokah mojstra, kakršen Janez Janša pri obračunavanju s svojimi političnimi nasprotniki vsekakor je, uničujoče orožje.
Sašo Ornik – Jin je uveljavljeni blogerski politični komentator in avtor bloga Jinov svet.