Laiki v Cerkvi prevzemajo vse dejavnejšo vlogo

Eden najbolj pogostih napačnih stereotipov javnosti o Cerkvi je njeno enačenje z duhovniško institucionalno hierarhijo; Cerkev je namreč občestvo klerikov in laikov; in prav slednji zadnja desetletja pri utripu in življenju Cerkve prevzemajo vse večjo vlogo.

“Vloga laika v Cerkvi se je v zadnjih desetletjih močno spremenila. Drugi vatikanski koncil sredi 20. stoletja prejšnjega tisočletja je odprl mnogo vrat, med temi tudi laikom.,” piša Aljoša Vodopivec in dodaja:  “Laik ni nikoli nasprotje od duhovnika ali obratno, pač pa član skupnosti, ki ima svoje poslanstvo in naloge. Te lahko uresniči samo v moči svojih darov, povezanosti s Kristusom in v bližini z Očetom.”

Zakonitosti postmoderne družbe so prinesle tudi spremenjena razmerja v odnosu duhovniki-laiki. Danes duhovniki niso več “dominantni akterji,” ampak mnogokrat osamljeni posamezniki, saj živijo način življenja, ki ga družba ne razume ali celo zaničuje. Aljoša ugotavlja, da se verniki pogosto se temu tiho pridružijo, ker ne znajo ali niso sposobni pristopiti k svojemu župniku in ga preprosto vprašati, kaj potrebuje, kako mu lahko pomagamo …

Na koncu se sprašuje, kaj lahko laiki storijo za svojega duhovnika, župnika, škofa in odgovarja, da lahko zanj molijo, obenem pa ga spremljajo in prepoznajo stisko ter potrebo, da priskočijo na pomoč. “Ponuditi pomoč ne pomeni ustreči, ampak prepoznati potrebo in stisko ter pravilno ukrepati.”