Blišč in beda prvega novembra

Bliža se praznik, bolje rečeno dneva prost dan, namenjen spominu na naše umrle.

Ljudje ga doživljajo na različne načine. Kristjani in drugi verujoči v posmrtno življenje v njem najdejo globlji smisel, spomin na tiste, ki so odšli v novo obliko bivanja, kjer se bomo enkrat ponovno združili. Ateisti ga ohranjajo kot spomin na tiste, ki jih nikoli več ne bo in opomnin na minljivost človeškega življenja.

Nekaterim pa prvi november ne pomeni praktično ničesar, oziroma jim gre celo na živce.

Glede na vsebino tokratnega blogerskega zapisa Petra Filca bi lahko sklepali, da sam sodi med slednje. Moti ga predpraznična potrošniška mrzlica, narejene žalostne face pred grobovi, vseljudsko tekmovanje v dekoraciji in konfekciji in še kaj bi se našlo.

Filec je prepričan, da gre zgolj še za en skomercializiran praznik, od katerega imajo največ trgovci. Nekoliko hudomušno ga še označi takole:

“Še noč čarovnic mi je ljubša, ker je to pač praznik, enak dnevu žena, le da je ponoči …”