Kvalifikacije izgubljenih priložnosti: Slovenci narod "moralnih zmagovalcev"
Zgodovina nas uči, da je pri poskusu nadvlade velikega ruskega naroda tamkajšnja zima na kolena spravila največje velesile svojega časa. Lahko Matjažu Keku uspe, kar pred njim ni Napoleonu, Hitlerju; osvojiti Moskvo?
Zagotovo veliko težje, kot bi bilo v Ljudskem vrtu premagati Češko. Ne želim podcenjevati nedvomnega uspeha mlade ekipe, a dejstvo je, da so za nami kvalifikacije zamujenih priložnosti. Brez zamere, a sit sem že večnih slovenskih športnih »moralnih zmagoslavij«, prizanesljivih nasmeškov in pokroviteljskih trepljanj po ramenu v smislu »bili ste odlični, malo vam je zmanjkalo, pa sej bo drugič bolje«.
Vse skupaj me spominja na debato s spletne strani užaljenega košarkarja Saše Vujačića, kjer se je neki Američan na veliko čudil, kako lahko obskurna država »brez košarkarske tradicije in znanja« izven ekipe za evropsko prvenstvo pusti člana »najboljšega košarkarskega kluba na svetu«. Seveda se je s strani ponosnih Slovencev nanj vsul plaz obtožb o nepoznavanju košarke in Slovenije kot evropske velesile, ki je imela 8 košarkarjev v NBA, v Evropi pa Smodiša, Lakoviča, Lorbka … Ozmerjali so ga s tipičnim ameriškim hamburgerjedcem, ki v svojem dometu splošne razgledanosti Evrope ne najde niti s prstom na zemljevidu.
»Pokažite medalje in naslove in ljudje po svetu bomo pokazali spoštovanje do vaše reprezentance, trenerjev in košarke,« so dobili v odgovor. Najdete prepričljivo repliko na to? Naj gremo tovrstnim tečnežem razlagati o ČETRTEM mestu na košarkarskem EP ali da smo se SKORAJ uvrstili na svetovno prvenstvo v nogometu? I think not.
Naj smo še tako lepi, prikupni in simpatični, v svetovnem merilu štejejo le naslovi in medalje oziroma uvrstitev na World Cup. In Slovenija še dolgo ne bo imela lepše priložnosti za uresničitev tega cilja, kot jo je imela tokrat. Pomislite, iz naše skupine sta prvi dve mesti osvojili četrto in peto rangirani reprezentanci!! Lastno razsulo Čehov in Poljakov je izkoristila Slovaška, ki je proti Sloveniji obakrat izgubila. Kakšna je to ekipa, ki dvakrat premaga neposredne tekmece za prvo mesto, pa še vedno ni zmagovalka skupine??!!? To se lahko zgodi le največjim preračunljivcem.
In takšen preračunljivec je (bil) selektor Kek. »Točka s Češko doma ne bo razočaranje« je parola, ki nam je odnesla svetovno prvenstvo. Slovenci so nogomet začeli igrati šele potem, ko se je računica po kiksih s Čehi in Severni Irci izšla le s štirimi finalnimi zmagami. Šele takrat smo spoznali, da naši fantje znajo brcati!
Kljub vsemu ne smemo biti (pre)kritični do končnega izplena naše reprezentance v teh kvalifikacijah. Sploh če se bomo iz vsega skupaj tudi česa naučili. Recimo tega kar nam je pokazal že Katanec in smo vmes že pozabili. Da uspeha na najvišjem nivoju ne prinese športni pragmatizem, ampak zgolj in edino igra na zmago. V vsakem trenutku, v vsaki tekmi. In le tedaj je tudi sreča na tvoji strani. Si jo pač zaslužiš.
Sicer pa še ni vse končano. Ruska fronta je ponovno odprta. V sneg in mraz bodo ta november stopili naši nogometni reprezentanti. Formulo končnega uspeha zdaj že verjetno poznamo. Če ne, bi si bilo še enkrat dobro odvrteti Katančevi tekmi v zimski Ukrajini in Romuniji. In nikar ne pozabimo: sreča spremlja (zgolj) pogumne!
Rok Čakš