A nimate drobiža?!!
Opazil sem zanimivo “moč” trgovk in trgovcev na blagajnah v Sloveniji. Vcepili so mi nekakšen strah pred plačevanjem z bankovci, vrednimi več kot 20€. Kadar hočeš namreč v Sloveniji kakšno majnšo vsoto plačati z bankovcem malo višje vrednosti, si nemudoma deležen očitajočega pogleda, kateremu sledi vprašanje v ne najbolj prijaznem tonu: “A nimate drobiža?” Ob tem poskuša trgovec/ka v tebi vzbuditi nekakšen občutek krivde, saj si mu/ji naložil toliko dodatnega dela s preštevanjem denarja, ki ti ga mora vrniti – že tako ali tako je utrujen/a od 8-urnega napornega delovnika, ob tem ima mora še kakšne težave z otroci, partnerjem, ženske razmišljajo, kaj morajo vse še postoriti v domačem gospodinjstvu itd. Na koncu se odločiš, da boš naslednjič pač plačal s kartico in se tako izognil tej ceremoniji.
Iz tega razloga sem se počutil kar nekako neugodno, ko sem v Barceloni v trgovini prvič poskušal plačati z bankovcem za 50€, ker pač nisem imel drobiža. V glavi sem že skoval načrt, kako se bom delal, da ne razumem jezika in da sem nek turist (kar na začetku sploh ni bilo tako daleč od resnice). Ampak na moje presenečenje je trgovka mirno in brez besed sprejela bankovec ter mi vrnila denar. Tudi v nadaljnjih primerih mi ni bilo treba nikoli podoživeti “slovenske izkušnje”, samo enkrat me je trgovec prijazno vprašal. če res nimam drobiža, ko sem s 50€ plačal račun za 4€. Videl pa sem že tudi primer, ko je neka gospa v trgovini s sadjem in zelenjavo plačala z bankovcem za 200€!
Morda se komu zdi pretirano, ampak mislim, da je ta primer nek pokazatelj različnosti med slovensko in špansko kulturo; če malce generaliziram, bi lahko rekel, da kaže na slovensko zafrustriranost in špansko1 lagodnost. Slovenci si namreč velikokrat znamo probleme ustvariti sami; življenje pač ni za uživanje, ampak za nenehno garanje in utapljanje v monotonem urniku. Če to “vrlino” ustvarjanja problemov ponazorim na zgoraj opisanem primeru: že sam pogled na bankovec za npr. 50€ pri trgovcih/kar apriori pomeni problem in vzbudi vprašanja v stilu “kaj pa če nimam drobiža za vrniti” (čeprav sem prepričan, da temu v večini primerov ni tako) ali pa “joj, takšna vrsta, on mi pa tule nalaga dodatno delo”.
Če se jaz odločim plačati z bankovcem za 50€, je to pač moja osebna odločitev, do katere imam vso pravico. Morda res nimam drobiža, ali pa pač želim na vsak način razmenjati 50€. Zaradi tega ne morem in ne smem imeti slabe vesti. Zato se naslednjič ko bom v trgovini v Sloveniji, ne bom počutil prav nič manjvrednega, če bom trgovcu/ki pred nos pomolil bankovec za 50€. Upam, da bom ostal dovlj trden in ne bom kmalu spet zapadel pod njihov “urok”.
Marko Šuster