Decembrski prazniki malo drugače
Ali imate tudi vi občutek, da decembrsko praznično vzdušje izgublja svoj čar?
Jaz ga imam predvsem iz enega samega razloga. Ko sem bila še mlajša punčka, sem nadvse težko pričakovala predbožični večer. Takrat smo se pred večerjo zbrali vsi štirje: ati, mami, bratec in jaz, da bomo skupaj postavili in okrasili smrečko in prižgali novoletne lučke, ki so potem pri nas gorele do 6. januarja. V tistem času je bil poseben občutek, da so prazniki res prazniki. Doma po hiši je dišalo po sveže pečenih keksih in potici. Pri nas je še danes tako in to mi največ pomeni …
Torej kaj me pravzaprav moti: propagiranje veselega decembra takoj po prvo novembrskih praznikih. Najmanj mesec in pol prehitro. S prižiganjem novoletnih lučk začnejo vsaj pol meseca prezgodaj. Ne samo, da, vsaj meni, čar božično-novoletnih praznikov, malce priskutijo, tudi gledano iz vidika varčnosti, je vse skupaj malce pretirano preseravanje. Saj je lepo, ampak takrat ko bi moralo dejansko priti do izraza, sem že vsega naveličana, da ob pogledu na vse tiste okraske in lučke, več ne čutim nobenega navdušenja.
In propagiranje vseh tistih daril? Zmrazi me ob misli, da bodo ljudje množično drli v trgovine, kupovali stvari, ki jih potrebujejo ali ne, z razkošnimi darili razvajali svoje najbližje, če jim seveda finančno stanje to omogoča, pri vsem tem pa pozabili na bistvo teh praznikov – preživeti kvalitetni čas s svojo družino, s tistimi, za katere nam vse prevečkrat zmanjkuje časa, pa če tudi brez razkošnih daril. Včasih lahko že košarica suhega sadja dela čudeže.
Pa ob polno obloženi mizi, bogatih darilih in prazno dušo, pomislijo tisti ljudje kdaj na sočloveka, ki ravno tako sedi nekje za mizo in se sprašuje, če je vreden življenja, ker svojim otrokom ne more kupiti enega poštenega obroka hrane, kaj šele daril, ki si jih, pa čeprav po tiho in smo v svojih mislih, tako zelo želijo …
Pri nas doma je na srečo še vedno kot nekoč …
Maša Jazbec