Nepomembni drugi
(Piše: Sašo Ornik) V četrtek zvečer sem sedel pred televizijo s trdnim namenom ogledati si soočenje neparlamentarnih strank na RTV Slovenija. Tam so bili Zeleni, pa Lista za čisto pitno vodo, pa SSN, pa Stojan Auer, ki ima v sebi dovolj agresivnosti, da je še zmerno dober govornik in se ga da poslušati. Udeleženci soočenja so se pritoževali, da so v drugorazrednem položaju proti parlamentarnim strankam, da, po domače povedano, nikomur ni mar za njih. Tedaj je Stojan Auer omenil neko drugo soočenje na nekem drugem programu. Takoj sem preklopil na Pop tv!
Tam so se v areni Patria borili pripadniki parlamentarnih strank, med njimi sam predsednik vlade. Bil je cirkus, ki ga ni šlo zamuditi. Sicer niso govorili o tem, kako bodo Slovenijo naredili za boljšo deželo, ali nam bodo znižali davke, koliko bodo vlagali v zdravstvo in šolstvo, če bodo reformirali pokojninski sistem, so se pa skoraj pretepali okoli podkupovalne afere, ki je tako zelo završala po Sloveniji. Hja, celo na tajkune so vsi pozabili.
Slovenija ima proporcionalni sistem, ki omogoča, da se v parlament prebije več strank. Če bi imeli večinskega, bi bržkone imel le dve ali tri stranke, ker druge preprosto ne bi uspele dobiti dovolj podpore. A tudi s sistemom kot ga imamo, in z volilnim pragom, ki omogoča uvrstitev manjših strank v parlament, še vedno dobimo vodilne stranke in tiste, ki se morajo prebijati skozi življenje kot majhne satelitske stranke ali pa se pustiti poniževati na drugorazrednih soočenjih, kakršno je bilo tisto na RTV Slovenija v četrtek in ki ga ob boljši ponudbi na konkurenčni televiziji verjetno ni gledalo veliko ljudi.
Teme kot so Patria, znajo zelo polarizirati volilno telo. Janez Janša na primer je mojster v tem in tako se zdi, kakor bi bile prihajajoče volitve le referendum o njem. Verjamete, da se je pustil podkupiti ali ne? Mislite, da je za vse kriva levica, ki hoče njega odstraniti z oblasti? Tvorita se dva pola in v takšnem vzdušju znajo majhne stranke, sploh pa neparlamentarne z zelo malo viri in podpore, izgubiti še tistih nekaj svojih volivcev.
Načeloma bi morali mediji vsem tekmujočim za parlamentarne sedeže omogočiti enakopraven položaj. V realnosti temu ni tako. Že ko imamo le nekaj parlamentarnih strank, je udeležencev soočenj toliko, da se posamezniki izgubijo in so obsojeni na kratke in jedrnate izjave z malo prave vsebine. Če k temu dodamo še vse one, ki si v parlament šele trudijo priti, jih je absolutno preveč.
Tukaj je še dejstvo, da imajo nekateri več denarja kot drugi in da si tako lahko kupijo prostor za svoje oglase v medijih. Naenkrat nam postane jasno, da bojno polje ni enako dostopno vsem in da so nekateri že od začetka v veliki prednosti, da bosta dve stranki z enakovrednima programoma, a različnimi sredstvi, v popolnoma različnem položaju.
Pri razvoju demokracije je vedno dobro premisliti, koliko denarja lahko stranke sploh zapravijo za predvolilno kampanjo, za vse tiste mega oglase, ki nas nagovarjajo ob cestah ali rinejo v nas s časopisnih strani. V ZDA na primer so stroški obeh največjih strank enormni; na koncu bi naj vsa predstava stala okoli ene milijarde ameriških zelencev. Recimo, da so razmere na tem področju v Sloveniji še kar dobro urejene in da lahko vsi pridejo do svojih pet minut slave. A stvari bi se dalo še popraviti. Če bi parlamentarne in neparlamentarne stranke za soočenja pomešali in jim odmerila malo več časa za bolj vsebinske odgovore, bi slednje dobile mnogo več pozornosti, kot če so obsojene na medsebojne spopade, ki nikogar zares ne zanimajo.
Sašo Ornik – Jin je uveljavljeni blogerski politični komentator in avtor bloga Jinov svet.