Spoznanja v projektu 1 € na dan

22. Nov 2010 09:46

(Piše: Aleš Čerin) Projekt 1 € na dan se bliža koncu. Danes je zadnji dan. Projekt prehranjevanja za 1 € na dan je kljub temu, da sem nekaj hrane dobil z vrta, zelo zahteven. Kdor še ni tehtal in računal koliko v resnici hrana stane, koliko kalorij vsebuje …, se tega ne more prav dobro zavedati. No, vsaj sam se nisem.

V namene projekta sem zapisal, da bi rad:
– Povečal hvaležnost za darove, ki jih prejemam (za to, da mi sploh ni treba misliti kje bom dobil hrano vsak dan, kje bom pil, kako se bom oblačil, …)
– Povečal pri sebi in v družbi zavedanje o tem, da velik del sveta živi za precej manj kot 1 €/dan.
– Z zgledom pokazal, da se da trajnostno (zdravo, za daljše časovno obdobje) prehranjevati tudi z veliko manjšimi sredstvi.
– Poiskal druge alternative pri prehranjevanju, kot so lastna pridelava hrane in drugačni načini nakupa.

V teh dveh mesecih, se mi zdi sem večino namenov dosegel, projekt pa mi je pomagal do zanimivih spoznanj, nad katerimi sem prav presenečen.

Hvaležnosti za darove, ki jih prejemam
Ne morem, da se pred jedjo ne bi zahvalil za darove, ki jih vsakodnevno prejemam. Tudi zato, da sem se rodil v tem delu sveta, ki je čist, lep, ohranjen, da imam sposobnost hrano zaslužiti, da jo imam možnost kupiti, pridelati ali pa celo nabrati v gozdu.

Prostovoljno, za veliko ljudi je prav ta prostovoljnost zanimiva, sem se izpostavil razmeram, ko moram vsak dan premišljevati, kako preživeti. Ker sem bil v tem času tudi kdaj lačen, se precej lažje vživim v sočloveka v brezizhodnem položaju, ki ne vidi možnost za rešitev iz lakote, ki ne vidi perspektive. To mi daje drugačen pogled na svet in povečuje mojo solidarnost.

Možne so drugačne poti – ne samo pri hrani
V tem procesu prehranjevanja spoznavam, kot je pravilno ugotovil eden od komentatorjev na blogu, kaj so realne, fiziološke potrebe človeka in kaj je tisto več – za mene pravzaprav preveč. Torej ločevanje med resnično potrebo in tistim (od)več. Te meje še nikoli nisem tako jasno občutil.

Ta projekt služi kot ilustracija sistema iskanja meje in ga bom uporabil tudi na drugih življenjskih področjih. Menim namreč, da je treba določiti mejo, potem pa luksuz zavestno in “po kapljicah” dodajati. To je pravzaprav moja odgovornost v skladu z zlatim pravilom, ki me opozarja na odgovornost do ljudi na drugem koncu sveta in tudi do bodočih generacij. Drugače rečem temu »koncept prostovoljne preprostosti«.

Realne potrebe/vsiljene potrebe
Eno od zanimivih spoznanj je tudi, da realne potrebe v današnjem času še daleč ne sovpadajo več z vsiljenimi. Prav res, marsikdaj imamo kar občutek, da nam je nekaj kar vsiljeno. Pa nam pravzaprav zaradi svobodne volje, ki nam je dana, ni.

Druga perspektiva
V tem delu sveta praviloma štejemo kalorije, da bi jih bilo čim manj. Da bi uživali ob kalorični hrani in se pri tem ne zredili. Še več, farmacevtska industrija je celo iznašla »zdravila«, ki zmanjšajo vsrkavanje maščob iz prebavil. Tako gredo dragocene maščobe direktno v kanalizacijske cevi. Kaj pa če jih raje sploh ne bi zaužili?

V projektu sem že po nekaj dneh tudi sam začel računati število kalorij, vendar zato, da bi ugotovil, ali jih je dovolj. Zalotil sem se, da krožnike “pomažem”, da dragocene kalorije ne bi šle v nič. Skratka obrnjena perspektiva – za nas in pravzaprav perspektiva kot jo ima velik del sveta.

Kaj je zares pomembno?
Sedaj ne jem več avtomatsko hrane, ki mi samo “paše”, pač pa prej pomislim na njene sestavine, na pomen, ki ga ima  hrana zame in kakšen vpliv imam s prav tako izbiro na svet okoli mene. Koliko škode naredim s to hrano – sebi in drugim? Skratka na hrano gledam sedaj čisto drugače.

Ta pogled se tudi da razširiti tudi druga življenjska področja, kajne?

Pomen osebnega truda (vrt, znanje, deljenje)
V tem projektu sem se veliko bolj kot prej začel zavedati pomena osebnega truda za pridobivanje visokokakovostne hrane. Sedaj sem šele zares dojel pomen vrta, ki ga imam možnost imeti, pa ga do sedaj nisem dovolj izkoristil. Za pomlad smo že pripravili nove gredice.

Izgublja se nam tudi znanje o pridelovanju hrane. Naše mame so skoraj vse imele vrt (če se je le dalo). Trave smo imeli za vzorec. Mi smo tista generacija, ki je travi dala prednost, vrta imamo pa za vzorec, naši otroci bodo imeli samo travo ali pa še te ne.

Ko sem sedaj širil vrt in presajal, sem tudi ponudil sadike mete, melise, luštreka in peteršilja preko Facebooka in se že javljajo ljudje. Prej bi jih pač vrgel na kompost … Neverjetno, a resnično.

Zahvala
Projekt 1 € na dan je privabil tudi nekaj medijske pozornosti. Zahvaljujem se blogerjem, novinarjem za korektno poročanje, komentatorjem na blogu Preprostost za spodbudne in razmišljujoče komentarje, ter prijateljem s Facebooka za spremljanje projekta.

Še posebej se pa zahvaljujem, ljudem, ki ste se mi pridružili v dobrodelnemu delu projekta, kjer zbiram sredstva za misijonarja Pedra Opeko, ki skrbi za revne otroke na Madagaskarju. Odločil sem se podpreti projekt »Obrok riža na dan – vsak dan«. Skupaj smo zbrali 660 €. S tem denarjem bo misijonar kupil 1320 kg riža.

Aleš Čerin

Aleš Čerin z današnjim dnem zaključuje projekt “1 € na dan”, v katerem je za hrano in pijačo 60 dni namenjal le en evro dnevno. Projekt ste lahko spremljali na njegovem blogu Preprostost.

Aleš čerinAleš Čerin, mag. farmacije, mož, oče, podjetnik, skavt, predavatelj in bloger na blogu Preprostost. Pri svetovalnem delu v podjetju Edusatis d.o.o., v družini in družbi se zavzema za “bolj preproste izbire”. Aleš je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.  

Arhiv Aleševih zapisov na Drugem svetu

Oznake:
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]