Intervju – Marko Pigac

Malo je tistih, ki svoje delo opravljajo z velikim veseljem. Še manj takšnih, ki so dobro plačani od svojih hobijev. V goste sem povabil Marka Pigaca, fotografa, urednika, kolumnista in navdušenca nad marsičem, še več, človeka, ki goji v sebi spoštovanje do soljudi, sočut. Kako vidi Marko slovenske blogerje, kaj je zanj bistvo bloganja in še več med njegovimi vrsticami.

Marko je bil kot otrok, …
… in je še danes navdušenec nad marsičem, za kaj več pa bo potrebno povprašati kar mojo familijo.

vir: http://www.pigac.si

Sicer si fotograf, kolumnist, urednik, novinar, … Kaj od tega počneš najraje? In kje se vidiš v prihodnosti?
To, da sem dobro plačan od svojih hobijev je nekaj najlepšega kar se ti lahko v življenju sploh zgodi. Posebej, če v to padeš mimogrede, kot se je pripetilo meni. Poglej samo koliko ljudi počne delo, ki jih sploh ne zanima, pa ga morajo, da sploh preživijo. Poglej samo koliko ljudi počne neko delo, ki jim ne godi, pa ga počnejo ker nimajo hrbtenice reči ne. Poglej samo koliko ljudi danes ne počne ničesar, pa bi lahko, saj so zdravi. Poglej samo koliko ljudi nikoli ne izkoristi svojih (skritih) potencialov. Vsi samo sanjajo kako bi bilo, če bi bilo. Zakaj ta »če« ne realizirajo, pa se nihče ne vpraša.
Ne morem reči kje se vidim v prihodnosti, saj ne vem niti kje bom čez uro, dve. Moje življenje je polno presenečenj, sicer pa upam, da bom tudi v prihodnosti počel to kar me veseli.
Mimogrede, ravno zaradi bloga sem sodeloval pri spotu režiserja Mitje Okorna za komad »Moment like this« Nine Osenar. Pred nekaj trenutki pa sem prišel od zobotehnika, ki mi je vlival vampirske zobe za vlogo (ob Sebastijanu Cavazzi, Jonasu Žnidaršiču in drugih) v filmu »Vampir z Gorjancev« Vinci Vogue Anžlovarja (Babica gre na Jug, Blues za Saro, Naša mala klinika).

Katere so tvoje prioritete privatnega življenja.
Moram priznati, da iz dneva v dan bolj dojemam Puzzovega »Botra« (knjigo), ki sem ga prebral pri 18-ih. Priporočam ga vsem. Knjigo, ne film. Film je le smetana na torto. Berite med vrsticami. Požirajte stavke. To je neke vrste biblija življenja! Moje življenjske prioritete so odnos in spoštovanje ter sočut. Skupnost. Le tako lahko pripomoremo k boljšem jutri. Denar mi ni bil nikoli prioriteta. Saj poznaš ono pesem od Zabranjenega pušenja, ki pravi »Možeš imat moje tijelo ali dušu ne!«

 
In kako si spreten v kuhinji?
Zelo. Odpiranje frižiderja z levico, žongliranje s kozarci ter sukanje rezil je zame mala malica. Ustavi se pa pri pripravi kuhe. Predvsem zato, ker mi nikoli ni bila potreba. Vendar si tega želim in bom delal na tem, da se v zelo kratkem času izpopolnim. Recimo, da bo to novoletna zaobljuba.

Ženska tvojega življenja in mati tvojih otrok mora biti, … Si jo že našel?
Ne vem kaj ti naj odgovorim na to vprašanje. Če bi živel v kakem 16. stoletju bi ti lahko odgovoril iz topa. Sam pa ne živim po obrazcih, da iščem žensko in da mora ta ženska biti taka, taka in taka. Še najbolje je, če se znajdeš z neko osebo spontano. Ker to kar iščeš navadno ne dobiš. Saj veš, tisti, ki bo šel ven z željo, da bo dobil »fuk«, ga zagotovo ne bo. Rad imam lepe, seksi in inteligentne ženske. Mimogrede, mora mati mojih otrok biti izključno ženska mojega življenja?

Kot si dejal, po desetletju uporabe interneta si tudi sam podlegel bloganju. Kaj ti je novega bloganje oz. lasten blog doprineslo? Morda tudi kakšno novo simpatijo, prijateljstvo?
Blogi oz. internetne predstavitve prinesejo tako pozitivne kot negativne stvari. Ne vem kaj bi bilo, če blogov/domačih strani ne bi imel, vem pa zagotovo, da sem z njimi naredil korak naprej. Ne nazadnje, če ne bi bilo interneta in spletnih časopisov, ne verjamem, da bi danes počel to kar počnem.
Preko interneta (ne samo preko blogov) sem spoznal precej ljudi. Tudi prijateljev, če hočete, da ne rečem idolov iz otroštva. V prihodnosti vidim internet oz. svetovni splet kot glavno vez med ljudmi. Tako kot je bilo pred nedavnim pogoj za službo v nekem podjetju vozniški izpit, bo zelo v kratkem internetni dostop in hitra povezava. Pomeni, da s sodelavci, šefi in partnerji ne boš več imel neposrednega stika v živo. Nekateri tako poslujemo že danes.
Ker pa mnogi nimajo časa niti za malico, kaj šele za druženje, so MSN-ji, pa tudi druge forumske oblike komunikacije največja možnost spoznavanja morebitnih partnerjev oz. simpatij. Mislim, da večina današnje generacije svoja skrita čustva lažje odprto izraža na tipkovnico skrita nekje za monitorjem, kar niti ni toliko moteče. Vkolikor je inštalirana še kamera je »small step for a man« precej blizu. Čeprav nadomestiti živega stika ni mogoče.

vir: http://www.pigac.si

Kdo so/smo po tvoje blogerji? Katere najraje prebiraš oz. kdo je tisti, ki ga redno obiščeš?
Med slovenskimi blogerji pogrešam Štajerce, čeprav jih je kar nekaj, ki bi lahko krojili ne le slovensko temveč tudi svetovno blogosfero. Rad imam dobre bloge, ki imajo kaj za povedati, ki so izvirni, žal jih je pri nas izredno malo. Po večini je tem instant blogerjem pomembna le statistika in slava. Tipično slovensko, ko nekdo čez noč želi doseči vrh.
Razčistimo, kaj je bistvo bloganja? Obisk? Ali glas, ki seže v deveto vas? Slednje, ki pa je pogojeno s prvim. Zato mi »jak naslov« in »plehka vsebina« ne povesta ničesar. To prakticira recimo Had. Zanj sem upal, da bo prešel ta obrazec, vendar je v pehanju za biti Jonas izgubil stik z realnostjo, njegov blog pa vsaj po vsebini dnevno zelo nazaduje. Zelo sem razočaran tudi nad »blogologom« Domnom Savičem, ki je prav tako obstal v margini, bil je na izvrstni poti, da opismenjuje ljudi bistva bloganja; pa tudi nad Jonasom, ki v zadnjem času le še oglašuje.
Moj najljubši bloger, prijatelj, Anže Langus Petrović Dagi, na žalost več ne bloga. Imel je res izvrsten osebni blog, ki se z razliko od drugih ni zgledoval po Jonasu. Veste, v Sloveniji je prostor samo za enega Jonasa, za eno Siddharto, drugim preostane vse kaj drugega, ane? Sicer največ preletim kar svojo blogorolo, ki je po večini sestavljena iz blogov mojih prijateljev. Potem pa pokukam še na Drugi svet, ki je edini omembe vreden »agregat« pri nas.

Kakšno prihodnost napoveduješ bloganju? Bo v Sloveniji sledilo svetovnim trendom ali bo ubralo kakšno drugo pot?
Slovenci moramo delati na lastni ID. Zgledovanje po tujini in tujih trendih me je vedno motilo. Ker je Evropa na Evrosong poslala Dano International smo morali še mi Sestre in smo potem čakali, da bi nas kdo potrepljal po ramenu. Heh, dajte že ven obrazce. Delajte to kar mislite, da znate. Delajte to kar vas veseli. Pisanje blogov, zaradi tega, da lahko rečeš, da imaš blog ne prinaša sadov. Tisto kar je narejeno pod prisilo ni bilo še nikoli izvrstno. Dajva se spet vrniti k Zabranjenem pušenju, ki v eni svoji pesmi pravi »Ko igra za raju i zanemaruje taktiku, završit če karieru u drugorazrednom vratniku!«

Začel si pri Večeru, nadaljeval pri Siolu. Sedaj si sam svoj gospod. Kaj te je zmotilo pri omenjenih ponudikih?
Začel sem na Arnesu. Leta 1995. Blog kot »blog« pa sem začel pisati na MSN-jevi strani http://spaces.msn.com/members/markedzani (danes v lasti nekoga drugega), dnevni obisk je bil okoli 30.000 unikatnih obiskovalcev, ampak zato, ker sem pisal povzetke preteklega dneva v slovenskem, angleškem in srbskem jeziku.
Vedno sem težil k temu, da bi imel svoje stvari. Tuje me ni nikoli navduševalo. Ravno zato imam tudi svoj fotoaparat, svoj avto ter svoj gsm, čeprav so mi firme ponujale tudi to »službeno«. Nikoli nočem biti vezan na nikogar. Takšnega sta me starša vzgojila in takšen sem. Svojeglav, pokončen. Včasih me to tepe, ampak vsaj spim brez kakršne koli vesti. A ni to najlepše?

vir: http://www.pigac.si

Verjetno je bil eden izmed razlogov za odhod z Večera tudi cenzuriranje tvojega stripa. Kakšne občutke si takrat doživljal?
Dajva razčistiti. Na Večeru še nisem bil nikoli. Na njihovem portalu sem imel le svoj blog. Pa še vedno ga imam (www.vecer.com/blog/sanmarco). Ko so mi naluknjali rezervoar za gorivo na avtomobilu sem spoznal, da so med nami tudi ljudje, ki so mentalno bolani. Sicer pa – tisti, ki so me zaradi stripa napad(a)li, na Večeru ne igrajo več nobene vloge. Direktor Milan Predan je dobil malo po »moji cenzuri« brco, pa tudi največji zahrbtnež Zvone Štor ni daleč od nje. Vprašaj njiju, če me upata pogledati v oči.

Si upaš sprejeti izziv in pripraviti kratek strip (na tebi ljubo temo) za Drugi svet?
Upam, saj sem nepremagljiv!

Za konec dodajam še fotografijo, ki smo jo prejeli na uredništvo Drugega sveta od enega izmed blogerjev, ki je ujel Marka Pigaca v akciji.

Marko, novoletno zaobljubo pa le poskusi realizirati in, ker sem nekje zasledila, da imaš rad kakšno izmed sugestij – kakšen blogerski kuharski natečaj bi kar pripomogel k tovrstnemu izpopolnjevanju.

Veselim se tvojega izziva, ki si ga sprejel za Drugi svet in te v pričakovanju na strip lepo pozdravljam.

Vse bralce vabim na njegov blog – http://www.pigac.si

Lep pozdrav,

RazkritOdkrito