Resnična resnica o aferi Patria

Obtožena nevestnega dela v službi pri nakupu Patrij sta se prejšnji teden na sodišču znašla nekdanji obrambni minister Karl Erjavec in bivši načelnik generalštaba  SV Albin Gutman. S tem je afera Patria končno v domeni institucije, ki edina lahko poda verodostojno sodbo v zgodbi, ki je nepopravljivo zaznamovala slovensko politično situacijo zadnjih dveh let. Ekskluzivnost prve med aferami ji daje dejstvo, da predstavlja stičišče interesov številnih vplivnih akterjev in skupin, ki so bile tranzicijsko obdobje vajene živeti z roko globoko v kozarcu marmelade. Njen epilog,  kakršenkoli že, pa  bo imel neslutene posledice za slovensko družbeno realnost.

Afera Patria je »be, or not to be« za Janeza Janšo, karizmatičnega liderja poosamosvojitvene politične desnice.  V primeru oprostilne sodbe mu bo oblast v roke položena vsaj za tri mandate. Njegov poraz je rešilna bitka razbite in demoralizirane levice, ki jo pred kolapsom lahko reši le tovrsten čudež.  Enako velja za vojaško industrijski kompleks, zbran okrog Sistemske tehnike oziroma večinskega lastnika Viator&Vektorja Zdenka Pavčka.  Afera gre na roke tudi aktivistom za demilitarizacijo Slovenije, katere družijo razmišljanja o ukinitvi Slovenske vojske ter ideje o izstopu iz zveze NATO.

Povzamimo. Patria je finski osemkolesni oklepni transporter, kakršen je bil v času Ropove vlade predviden za motoriziran bataljon Slovenske vojske za sodelovanje na mirovnih operacijah. Ker za nakup vojaške opreme ni potreben javni razpis, je vlada takrat podpisala t.i. pismo o nameri, v katerem je posel obljubila Sistemski tehniki, ki je slovensko vojsko opremila že s lahkimi oklepniki Valuk. Po menjavi oblasti je Janševa vlada pismo o nameri razveljavila ter prvič v zgodovini slovenske nabave orožja izvedla javni razpis.  Prijavila sta se podjetje Rotis s finskim oklepnikom Patria in Sistemska tehnika s Krpanom, podaljšano verzijo Pandurja, izdelkom avstrijskega podjetja Styr. Po obsežnih testiranjih (Sistemska tehnika je sodelovala s Pandurjem II, saj prototip slovenskega Krpana še ni bil izdelan), je stroka pokazala na Patrio kot kvalitetnejšo izbiro. Na podlagi tega in domnevno cenejše ponudbe je Karel Erjavec junija 2006 podpisal pogodbo z Rotisom za nakup  136 oklepnikov  Patria v vrednosti  278 milijonov evrov. »Veliki pok iz Finske« se je zgodil 1. septembra 2008 (dobra dva tedna pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami), ko je finski novinar Magnus Bergluns v TV oddaji Resnica o Patriji zatrdil, da je pri omenjenem poslu prišlo do podkupovanja, v katerega je vpleten tedanji premier Janez Janša.

Celoten proces nakupa Patrij ter poznejša podkupovalna afera ponujata nekatera dejstva ter odpirata vprašanja, ključna za razumevanje celotne zgodbe. Najpomembnejša ugotovitev je, da v vseh treh vladah, ki so s poslom imele opravka, vladal konsenz o tem, da je tovrstni nakup zaradi varnosti slovenskih vojakov na mirovnih misijah za Slovenijo potreben.  Drugič, s strokovnega vidika ni dvoma, da je Patria kakovostnejše, boljše, varnejše vozilo od Krpana. Tretjič, javno mnenje v Sloveniji je nakupu orožja izrazito nenaklonjeno, prav tako sodelovanju  slovenskih vojakov na mednarodnih misijah v Afganistanu in Iraku. Četrtič, sestavni del vsakega orožarskega posla so provizije in posel s Patrio ni pri tem nobena izjema. Petič, meja med legalnimi provizijami in nelegalnimi podkupninami je zelo tanka.

Na podlagi dejstev se lahko vprašamo,  zakaj je podjetje Patria sprožilo denarni tok za provizije/podkupnine, če pa je ponujalo boljše vozilo in do kod je denar za te namene dejansko stekel.

Prvi odgovor najdemo v besedah tedanjega direktorja Patrie Jorma Wiitakorpija iz oddaje Resnica o Patriji, ko je na vprašanje o podkupovanju v Sloveniji dejal: »Naša organizacija je sledila ustaljenim praksam v državi.”  Finci so torej naredili domačo nalogo ter glede na prakso prejšnjih nakupov orožja slovenske države prišli do ugotovitve, da so provizije/podkupnine nujen del pridobitve posla v Sloveniji. To pa meče sum na vse dosedanje državne nakupe orožja.  Obenem pojasnjuje vlogo Jureta Cekute, katerega ime se pojavlja v nekaterih največjih orožarskih poslih slovenske zgodovine (nakupi v Izraelu …).  Finci so se preko avstrijskega poslovneža Wolfganga Riedla na pomoč obrnili na celjskega »samo slikarja« Cekuto, ki jim je za par sto tisoč evrov na sever forwardiral podatke za zloglasni »štabni dokument« in drugo papirologijo. Cekuta je pozneje priznal, da je večino poslanih podatkov »snel« z interneta.

So torej Cekuta in drugi posredniki dejansko vzpostavili stik s takratno uradno politiko in od nje pridobili pobudo za nadaljevanje pogovorov, ali pa so se na predsednika vlade sklicevali brez njegove vednosti z namenom, da  mimogrede v žep pospravijo svoj delež?  Odgovor na to vprašanje je bistvo resnične resnice o aferi Patria in sodnega procesa proti tistim, ki se bodo v zvezi z njo zagovarjali na sodišču.

Ne glede na ugotovitve sodne veje oblasti,  občutek o skrbno načrtovani politični razsežnosti afere ostaja.  V pravljice in naključja v slovenski politiki verjamejo zgolj še otroci, zato za sovpadanje medijsko odmevnih novih dejstev o aferi Patria s posameznimi (pred)volilnimi obdobji  ne more biti kriva le razporeditev sonca in planetov. Takšna nenavadna usklajenost škodi legitimnosti  sodnega procesa in maje vero v končno odločitev sodišča. Zaradi načetega ugleda sodne veje oblasti in pomena razpleta afere za prihodnost naše države,  je hiter in transparenten potek sojenja nujen.  Ponoven izbruh afere Patria v javnosti pred državnozborskimi volitvami 2012 bi bil preveč celo za najbolj (ne)prepričane.

Rok Čakš

Foto: Wikipedia