Solidarnost, ki crklja, ni nobena solidarnost
(Piše: Aleš Čerin) Delavci so (bili) na cesti. Sindikalisti, skupaj z delavci zahtevajo solidarnost. Zanimivo, da zahtevajo solidarnost med delavci in sindikati. Le kaj bi pravzaprav to bilo? Ne vem. Morda je to klic k enotnosti, da se poveča pritisk. Legalno in legitimno. Zahtevajo tudi solidarnost med generacijami. Na prvi pogled v redu, vsekakor legalno, ne vem pa če je legitimno. Ker bo za nas, še bolj pa za naše otroke, ki sedaj končujejo študij, preprosto »zmanjkalo generacij«, ki bi sploh lahko izkazovale solidarnost. Solidarnost tolikokrat izgovorjena beseda in po moje tudi zlorabljen koncept, potrebuje nove oblike in poti.
Pred tednom dni sem bil v Parizu, na socialnem tednu z naslovom »Nove solidarnosti – nova družba«, kjer so francoski katoliki iskali nove poti in nove oblike solidarnosti. Ponižno so priznali, da kljub ogromnim socialnim transferjem ljudje postajajo vse bolj revni, imajo veliko problemov s priseljenci – pravzaprav z njihovimi otroki in da so ljudje izjemno nezadovoljni s socialnimi službami. Kljub velikim denarjem, ki jih delijo. Socialne službe so se namreč spremenile v birokratske delilnice denarja, ki v ljudeh sploh ne vidijo več ljudi, pač pa »zadeve«. Menda ima socialni birokrat za »zadevo« samo 20 minut časa.
Tri dni so francoski politiki, filozofi, sociologi, managerji, profesorji iskali smeri rešitve in jih tudi utemeljevali. Sedanje oblike solidarnosti (take poznamo po moje tudi pri nas) so »transfer« narave: jaz imam (lahko je to posameznik, dobrodelna organizacija, država) in tebi (revni) lahko dam. Denar se pač mehanično pretoči in seveda uporabi. S tem človeku v stiski povemo, da mi znamo, zmoremo, imamo (=se prevede kar v »mi smo«), ti pa ki ne znaš, nimaš, ne zmoreš pa – kar »nisi« (ne obstajaš). To pa je vprašanje človeškega dostojanstva. V človeku ne vidimo več sočloveka (kljub vsem lepim besedam in tudi materialni pomoči), pač pa socialni problem, pravzaprav za nas sploh ne obstaja več. In ker se denar kar pretaka, se ljudje »scrkljajo«. Trde so te besede.
Nove oblike solidarnost, tako »tipajo« Francozi, gredo zato v smeri izmenjave, reciprocitete in soodvisnosti: jaz imam (še enkrat poudarjam: posameznik, dobrodelna organizacija, država) nekatere zmožnost (tudi to, da znam zaslužiti in obdržati denar), ti imaš pa druge zmožnosti, daj izmenjajva. Človeško dostojanstvo se ohrani. S tem človeku z dejanji povemo: znaš, zmoreš ali kakor je Elena Lasida iz Katoliškega inštituta v Parizu po svetopisemsko povedala: »Vstani in hodi.« Jezus namreč človeku, ki ga je ozdravil in je gotovo bil še slaboten ni rekel: »Počivaj«, pač pa »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.« Jn 5, 8
Nove poti solidarnosti (tako Francozi) naj gredo v smeri »zaupam ljudem«. Mnogo predavateljev je navajalo bangladeškega nobelovega nagrajenca Mahummada Yunusa (je bil napovedan, pa ni prišel na seminar) in njegov koncept mikrokreditov. Koncept temelji prav na zaupanju ljudem, da bodo vrnili mikrokredite, četudi so revni. Tudi sam bi spodbujal umik države iz socialnih transferjev in bi dal ljudem samim možnost odločanja, kam bodo plasirali svoja sredstva (in še to ne kot nepovratna sredstva, pač pa kot mikrokredite). S tem bi ljudem sporočili »veselo novico«, da imajo možnost in tudi dolžnost, da zgradijo temelje za pridobitev znanja, sposobnosti in spretnosti potrebne za svoje preživetje. Spet smo pri ohranjanju človekovega dostojanstva.
Aleš Čerin
Aleš Čerin, mag. farmacije, mož, oče, podjetnik, skavt, predavatelj in bloger na blogu Preprostost. Pri svetovalnem delu v podjetju Edusatis d.o.o., v družini in družbi se zavzema za “bolj preproste izbire”. Aleš je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.