Slovensko alpsko smučanje končno z novo medaljo
(Piše Boštjan Leskovar) Slovensko alpsko smučanje je po dolgih 16-tih letih spet dočakalo olimpijsko medaljo. Če sem bolj natančen, z olimpijsko medaljo se lahko pohvali Tina Maze in njena ekipa. Žal je tako, da ob uspehih Tine vedno znova pomislimo tudi na njen spor s Smučarsko zvezo Slovenije. Nekdaj »nedotakljiva« športna organizacija v zadnjih letih izgublja svoj primat. Še posebej alpski del se je v znašel v resnih težavah. Ne le finančnih, težave so očitno vse bolj tudi organizacijske. V takih okoliščinah so dobri rezultati lahko žal le slučaj in odvisni od prebliskov redkih posameznikov, kar pa za zahtevno smučarsko javnost ni dovolj.
Tudi Tina se je v svoji karieri pogosto znašla v nemilosti novinarjev in dela navijačev. Slednji niso nikoli razumeli njenih velikih nihanj in hitro spreminjajočega se počutja. Tega najbrž niso razumeli niti bivši trenerji, zato nikoli ni izkoristila svojega velikega potenciala. Srebro Tine Maze je zato pravi balzam za vse ljubitelje alpskega smučanja. Še toliko bolj, ker do konca iger ostajata še dve »vroči« disciplini v katerih se je Tina letos že uvrščala med najboljše. Z medaljo v žepu bi morala priti tudi sproščenost in le ta ponavadi prinese tudi najboljše rezultate. Če sem bil ob superveleslalomskem srebru presenečen, ob morebitni novi kolajni v preostalih dveh disciplinah ne bom. Tina si zagotovo želi še več in prav je tako. Olimpijske medalje bodo še kako velik kapital pri »finančnih pripravah« za novo sezono. Uspehe na največjih tekmovanjih so sponzorji pripravljeni nagraditi, tako ali drugače pa jih bo morala tudi smučarska zveza.
Tone Vogrinec, dolgoletni idejni vodja slovenskega alpskega smučanja, je pred časom že izrazil zaskrbljenost, da denarja za vse najrazličnejše športe in discipline ne bo dovolj. In prav ta konkurenca med zimskimi športi zna alpskemu smučanju delati še dodatne težave. Slabi rezultati zagotovo niso v pomoč pri ohranjanju pozicij, pridobljenih v preteklosti. Vse več smučarjev svojo priložnost išče v »nišnih« športnih in disciplinah. Če je deskanje na snegu danes že uveljavljen šport, pa si »Freestyle smučarji« šele utrjujejo pot in kot taki pobirajo drobtinice. Polfinalni nastop našega tekmovalca v smučarskem krosu, Filipa Flisarja, ni bil dovolj, da bi naša televizija naredila vklop v živo. Žalostna poteza, ki pa veliko pove o »moči« posameznih športov. Morda pa komu ni v interesu, da bi promovirali športe, ki bi lahko v prihodnje odžirali denar alpskemu smučanju?
Tudi sicer sem z vsakim dnem manj navdušen z tem, kako igre spremlja naša televizija. Morda sem imel tudi prevelika pričakovanja. Prednost, ki jo uživajo alpsko smučanje, smučarski skoki, biatlon in teki so vidni že na prvi pogled. Še malo hokeja v poznejšem terminu in naša televizija je opravila svojo dolžnost. A niso ravno olimpijske igre priložnost, da spoznamo še kak šport? Skeleton na primer? Kljub nastopu Slovenca smo na RtvSlo uspeli videti le nekaj minutno reportažo. Že zaradi poguma, ki so ga morali imeti vsi tekmovalci, ki se spuščajo po nevarni ledeni stezi bi si zaslužili večjo pozornost. Najbrž bi jo bili veseli tudi tisti zanesenjaki v slovenski zvezi za bob in skeleton , ki bi radi razvili ta šport. Res pa je, da je za kvalitetno spremljanje športa potrebno tudi poznavanje športa s strani komentatorja. Drugače je skoraj bolje preklopiti na kakšen tuj program. To pa zadnje dni počnem tudi ob (pre)dolgih TV-oglasih, s katerimi nas TV Slovenija spomni, da je šport še vedno tudi dober biznis.
Boštjan Leskovar
Boštjan Leskovar je športni podjetnik, rekreativec, športni navdušenec in avtor bloga Športne vizije 2. Kot pravi sam:“šport piše najboljše zgodbe, najbrž tudi zato blogam o športu. In zgodbe so najboljša hrana za tržnike. Moj blog z vedno delovnim naslovom Športne vizije 2, je moj pogled na šport skozi oči tržnika. Boštjan je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.
Boštjan na Drugem svetu spremlja dogajanje na Olimpijskih igrah v Vancouvru.