Razumni dvom
(Piše: Dr. Marko Pavliha) Med vse hujšo provladno gonjo zoper drugače misleče me bodri nemški pregovor, da je bolje šepati po pravi poti kot jahati po napačni. Marsikdo je dobil svojih pet minut drnca na lipicancu, vendar ga bo neukrotljiva žival kmalu vrgla s sedla. Popadljivi režimski bulmastifi zlepa ne spustijo obložene kosti, v katero se zagrizejo, čeravno morda sploh ne vedo, kaj glodajo ali pa so občasno celo vegetarijanci. Če bi bili drugačni časi, podobni tistim izpred dvajset ali več let, bi nas neokomunisti zagotovo odstranili z univerze in nas morda celo vtaknili za rešetke, tako hudo je to! Celo nekateri mediji in novinarji so se brez sramu opredelili za arbitražni sporazum, kar je, milo rečeno, neetično, vsaj med referendumsko kampanjo. Podobno velja za predsednika republike, ki bi moral prestavljati vse ljudstvo, a se domala sleherni dan oglaša kot eden od poglavitnih akterjev v podporo sporazumu in nasprotnikom med drugim očita »poniglavo in pretirano čustveno razpravo«, s čimer sam krši temeljna načela spodobne retorike. Zato sem mu predlagal v razmislek naslednji anagram: Arbitražni spor: a (z) um?
Gustav Flaubert je nekoč napisal, da je domovina kot družina: njeno vrednost spoznamo šele, ko jo izgubimo. Predpogoj za razumevanje te prekrasne misli je seveda srečna družina…
Kot sem že večkrat povedal, je moja skepsa oziroma kritika arbitražnega sporazuma prepredena z naslednjimi razlogi: (1) neposrečen, solističen in izključujoč postopek nastajanja in sprejemanja arbitražnega sporazuma brez dvotretjinske večine v parlamentu, (2) določitev kopenske in morske meje brez uporabe katerekoli pravičnosti, (3) nedorečenost izraza »stik« namesto teritorialnega dostopa ali izhoda Slovenije na odprto morje in skrb vzbujajoča enostranska hrvaška izjava, ki je bila poslana v svet bodisi s slovenskim soglasjem ali s hrvaško prevaro, (4) opustitev izrecne omembe načela zunanje pravičnosti ex aequo et bono, (5) negotova izvršitev arbitražne odločbe s strani Hrvaške, ki se do sedaj ni dokazala kot zanesljiva partnerica, (6) obveznost Slovenije, da umakne pridržke k odprtju in zaprtju pogajalskih poglavij, ki so povezana s sporom in tako zapravi enega od poslednjih pogajalskih vzvodov ter (7) pristojnost arbitražnega sodišča, da lahko odredi kakršnekoli ukrepe za ohranitev sedanjega stanja, kar je tudi po mnenju koalicije slabo, saj pomeni status quo.
Ali imamo alternativo? Seveda, toda bržkone bomo za alternativne metode potrebovali alternativno ekipo. Zopet bom citiral vrhovnega poveljnika vojske, ki se mu je vsaj v tem delu posrečila izjava, namreč da se nimamo česa bati, če sporazum ne bo potrjen. Kaj pa se je zgodilo leta 2001, ko je Hrvaška zavrnila sporazum Drnovšek-Račan? Nič. Mednarodna skupnost ni niti mignila s prstom. In tedaj, ko je Grčija začela izsiljevati za dobesedno milijardne vsote evrov zaradi lastne malomarnosti? Zopet nič, le da zdaj vsi plačujemo njene grehe. Še nekaj je takih primerov, denimo Francija, Nizozemska in Irska, zato moramo biti preprosto samozavestni ter se z argumenti in boljšo diplomacijo vrniti za pogajalsko mizo in pretehtati več možnosti. Ena od teh je obuditev sporazuma Drnovšek-Račan, druga je razmislek o mednarodni konferenci o teritorialni razdeliti bivše Jugoslavije. Tretja opcija je ta, da se moramo pri zaprtju 33. poglavja hrvaških pristopnih pogajanj z EU, ki poudarja dobrososedske odnose, sklicevati na te odnose, torej da se v duhu prijaznosti Hrvaška umakne z vseh zasedenih ozemelj in preneha z oviranjem uporabe našega kopnega in morja. Nekateri celo menijo, da bi bilo dobro, da bi najprej dosegli sporazum o kopenski meji in razrešili vse krivice, ki so se zgodile od leta 1947 dalje pri razdelitvi takratnega istrskega okrožja na dva okraja, ko je Slovenija zaradi odločitve nekega narodnoosvobodilnega organa izgubila dve katastrski občini – Kaštel in Savudrijo. Ta odločitev nikoli do danes ni bila legalizirana s strani kateregakoli zakonodajnega organa in v petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo kar nekaj pritožb in protestov slovenskega prebivalstva v teh dveh občinah.
Kako naj vam za konec najbolj preprosto in pošteno svetujem glede odločitve na referendumu? V slogu anglosaške porote se morda vprašajmo, ali lahko potrdimo arbitražni sporazum brez razumnega oziroma utemeljenega dvoma (beyond reasonable doubt), da nam bo arbitraža priznala tisto ozemlje in morje, ki je dokazljivo že naše, in prisodila vse ostalo, kar zdaj zaseda Hrvaška.
Jaz zaradi pravnih, etičnih, zgodovinskih in domoljubnih razlogov ne zmorem in ne smem »obsoditi« slovenskega naroda na še eno prikrajšanje, zato ga bom »oprostil« in glasoval PROTI (ne)sporazumu.
Marko Pavliha
Prof. dr. Marko Pavliha je mednarodno priznan pravni strokovnjak, retorik, publicist in redni profesor za gospodarsko, transportno in zavarovalno pravo. V obdobju od 2004 do 2008 se je uveljavil tudi kot prodoren politik, kjer je opravljal funkcije ministra za promet, podpredsednika parlamenta in poslanca. Je avtor ter soavtor 20 knjig in okoli 500 člankov, v zadnjem času pa se je uveljavil tudi kot pisec bloga Mare liberum.
Dr. Marko Pavliha je član ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.