Svetovno prvenstvo je za nami – nasvidenje v Litvi!
(Piše: Klemen Kladnik) Svetovno prvenstvo je za nami. Na koncu so zasluženo slavili Američani, ki so – v svojih vrstah – imeli enega redkih izjemnih talentov, Kevina Duranta. Ostali so bili bolj “dvigalci uteži”, Durant je pa res mojster. V finalu so zelo z lahkoto premagali domačine, ki so se prikradli (beseda je na žalost zelo na mestu) v finale. V polfinalu so namreč izločili reprezentanco Srbije, ki je bila tako na papirju kot tudi na igrišču boljši nasprotnik. Na žalost je FIBA delegirala 3 anonimneže, ki so imeli prost večer in so malo odpiskali. Več ali manj v škodo Srbije. Če pozabimo na vse peripetije skozi tekmo in se osredotočimo samo na zadnji koš Turkov (http://i54.tinypic.com/1ibwpc.jpg) – kam je sodnik ob čelni črti gledal, da ni videl PRESTOPA?! Ampak OK, domačini so prišli v finale in se s tem več kot zadovoljili. Malo so sicer migali in se skušali upirati američanom ampak kaj resnejšega pa to ni bilo.
V podobnem psihološkem momentu je bila tudi naša reprezentanca. Po vrhunskih predstavah proti Braziliji in predvsem Avstraliji in ob dejstvu, da so fantje dosegli največji uspeh Slovenije na SP, so se izpraznili. Ni bilo več tistega naboja, momenta, želje – dokler so bili pod pritiskom so delovali tako kot bi morali vedno. Ko je pritisk popustil je igra zvodenela, agresivnosti ni bilo več – posledično pa tudi rezultata ne.
Ok – realno proti domačinom v četrtfinalu nismo imeli česa iskati. Če so Turke “pogurali” do finala, potem bi morali na tisti naši tekmi biti boljši za 30, če bi želeli videti tesno kočnico. Pa se sodnikom ni bilo treba truditi – so nas Turki izrešetali z vseh položajev in tekmo mirno pripeljali do konca.
V prvi tekmi “razigravanja” za pozicije od 5-8 smo naleteli na Španijo, ki je dan prej “spoznala” Teodosića. Španci, kot – do takrat – aktualni svetovni prvaki, si seveda niso smeli privoščiti dodatne blamaže in so nas premagali. Taki smo potem odigrali še tekmo proti Rusiji. To so tekme v katerih igraš samo da se ne poškoduješ. Saj OK, igraš za zmagat, ampak v podzavesti veš, da tekma ne pomeni ničesar in da je bolje preživeti teh 40 minut in izgubiti, kot pa da se “ubiješ v reklamnih panojih”, že jutri pa začneš klubsko sezono.
Sam rezultat reprezentance je več kot dober – priti med 8 na svetu, po vseh odpovedih pred začetkom SP, je vrhunski rezultat. Na koncu ostane malo grenkega priokusa, ker so fantje ostale tekme odigrali bistvo slabše kot tekme v prvi fazi turnirja. Ampak vse skupaj ne more bistveno pokvariti veselja ob uvrstitvi med 8. Ni malo in vsekakor ni slabo – bi se pa lahko končalo malenkost bolj pozitivno. Realno pa dosti višje niti nismo mogli prilesti. 7. mesto (zmaga proti Rusiji v zadnji tekmi) bi bila vrh.
Kako naprej? Že naslednje leto nas čaka Evropsko prvenstvo v Litvi. Igralo bo rekordnih 24 reprezentanc tako da bo boj za medalje še trši kot je bil lani. Če se bodo odzvali vsi, ki so sposobni igrati, če bodo VSI potisnili svoje želje nekam na stran in se bodo VSI pripravljeni prilagoditi, potem imamo odlične možnosti. Če tega ne bo, potem se bomo spet krpali in skrpali, na koncu pa verjetno ostali za korak prekratki. Na žalost.
Do naslednjič,
Klemen
Klemen Kladnik je nekdanji košarkar, zdaj košarkarski trener in pisec bloga Basketwall. Kot gostujoči bloger na Drugem svetu spremlja aktualno košarkarko dogajanje, tokrat Svetovno prvenstvo v košarki 2010.
Arhiv Kladnikovih zapisov na Drugem svetu.